Navigacija | Ples po tipkah

11.07.2010

Eden tistih dni

Danes te tako pogrešam, da boli.

Brez tebe ni smisla, ni svobode. Priklenjen na kratek doseg lastnih nog, na svoje malo poscano in posrano mesto, ki ga je za kratko obdobje zajela črna plima, izgubljam razum, izgubljam voljo, in, kar je najhuje, izgubljam sanje. Ko te gledam, razdrobljenega na tisoč koscev, ko tvoje oči mrtvo zrejo v prazno, nekam proti tlom, me prizor tako potre, da bi se najraje zrušil na kolena in naslonil hladno cev na ustnice. Vsa ta leta si mi bil zadnja rešilna bilka, vedel sem, da te imam, da si z mano, da lahko takrat, ko bo res prehudo, pobegneva. Tako kot bi morala danes. Vozila bi se, dokler se pred nama ne bi naredilo jutro, visoko nekje na pečini nad morjem, gledala bi, kako se rojeva in krepi novi dan, in tisti trenutek bi bil, vsaj zame, dovolj blizu popolnosti. Preprost človek sem, mislim, da ne zahtevam preveč, a vem, da se nekaterim stvarem nočem in ne morem odpovedati. Svoji svobodi. Dragi, predragi svobodi. Le še pogum mi manjka, tistih nekaj žlic poguma, da se končno odtrgam in grem. Prevelik je svet in prekratko življenje, jaz pa ga zabijam v nesmislu, v ujetosti malega pobruhanega mesta, v igrah, ki jih izgubim še takrat, ko jih zmagam, in me puščajo le starega, praznega in umazanega.

Danes so umrle sanje o vzhodu, danes je umrl del mene, in prosim le za voljo, da bom zmogel uresničiti sanje. Pa čeprav tako prekleto sam v vseh trenutkih in v vseh naporih. Naj bo Alah milosten, potrebujem to.

  • Share/Bookmark

Zapisal-a Ipsilon v 11.07.2010 ob 00:40 pod Of-roud, Sanjarije
5 oseb je oddalo komentar

30.05.2010

FUBAR squared?

I like my town with a little drop of poison…

Ne vem. Danes res ne vem. Pred okni mojega brloga, ki je postal spet samo to, se riše dan. Vidim krompir, ki je že lepo zrasel, a med njim ni sončnic, pogleda mi ne zastira rastoč zeliščni vrt. Praznina je in praznina boli. V jutru, ko se pregnan potepam domov, pobožam ostro kamenje zidu, ki mi na prstih pusti le vlago minule nevihte in okruške kamenja, utrgam še eno marjetico, da jo vtaknem na mizo opustelega brloga, prav tam, kjer sem jo utrgal zate,… in ti si jo, dobesedno, použila… Moje misli, moje sanje, ti… Izgubljam se v teh jutrih, izgubljam se v najinih sprehodih, izgubljam se v dnevih, ki se rojevajo, ko jaz utrujen, zmeden, legam med rjuhe, ki sem jih pogrnil tudi zate. Za naju. Kaj to sploh pomeni? Kje je konec, kje je rešitev? Kaj midva sploh sva, če sploh sva? Alkohol, tobak in trampolin… Strast, ki ji ne pustiva zagoreti, zaradi lastnih pričakovanj, predsodkov, strahov? Kje si ti in kje sem jaz, kje se sekajo najine poti? Najhujši občutek je ta, da mi čas polzi skozi prste in ne najdem načina, da bi ga zadržal, vsaj za tisti trenutek, ko si v mojem objemu, ko me opaja vonj tvojih las, ko se potopim do konca v tvoje oči in si želim le to, da bi se v njih znova rodil. Luči so neusmiljene, dan naju vedno prežene narazen. Zakaj sva le ponoči lahko midva? Zakaj naju ni v luči dneva, zakaj ne moreva obstajati na soncu? Sva kot meduza, morski klobuk, ki se na vročem soncu in kamenju spremeni v neznaten madež na obličju sveta? Oh kako sovražim strah!… Mavrica je tako lepa stvar, a vendar sta zanjo potrebna tako nevihta kot sonce? Kaj si ti? Kaj sem jaz? Vsi vzponi, ki jih sam premagujem, ko ti, v nasprotju z mojimi željami in vsemi mojimi instinkti, pustim, da odideš v svoje sanje, kamorkoli že, me izmučijo do nerazpoznavnosti. You gave me only your dark eyes that melted my soul down to the place where it longed to be… Vem, da je več kot to. Tudi ti veš. A bežiš, bežiš, bežiš… in jaz se bojim trenutka, ko ne bom imel več dovolj moči, da te držim, da ti sledim, da te usmerjam na pot, za katero sveto verjamem, da je prava. Ne vem, kaj naj s teboj počnem… Tvoje besede so eno, tvoje misli in tvoja dejanja nekaj čisto drugega. To naju rojeva in ubija. Ko noč umira, sva midva res midva, in skrijeva se pred dnevom in svetom do trenutka, ko spet zbereva pogum in letiva. Pa tako malo bi bilo treba. Pistacije, losos na žaru… ko mi moj muc položi tačko na roko in prisloni še glavo, da komaj še tipkam, mi silijo solze na oči… Kje sploh je smisel? Ko noč umira in se dela dan, upanje brsti, ko je svetloba močna, crkuje, in jaz crkujem z njim. Objemam sekret svoje eksistence in vanj bruham vse, kar mi je sveto, razmišljam o kalibru .22, ki bi tako elegantno raztrgal moje zatilje in za vedno zaključil to zgodbo. Ni Hudičevega mostu, stal sem na njegovi ograji in scal smrti v brk. Who cares. I don’t… not anymore. Sčasoma boš spoznala mojo trdoto in mojo krhkost. V meglah jutra, ki se vleče okoli mene, sem samo izgubljena duša, ki ne najde priveza na razburkanem morju. Recept za lososa s kaprami, rožmarinom in  belim vinom, sveže oprane rjuhe in sanje o Mengorah z biciklom… Kje sem tu jaz? Kje je popotnik s sanjami o pustolovščinah, o vonju ognja in cimeta v daljavi? Se bom enkrat zbudil, čeprav objokan, in mi bo moja pot naprej jasna? Priznavam sebi in priznavam svetu, da je v meni ogromno strahu. Kaj naj z njim? Naj poskušam, da zbledi v njenem objemu, morda v lastni trdi debeli koži, ki jo gojim in negujem iz dneva v dan… Naj preprosto pozabim in zavržem še ene sanje? Strahopetno… pobegnil bi. Bil bi samo še spomin tistim, ki bi morda potratili delček svojega časa zame, če bi se jim sploh zdelo vredno. I need a passionate stranger, to rescue me from a lifetime of pain… Nimam več dovolj življenja, da bi se naučil igro igrati na novo. Samo ponavljam lahko stare vzorce, iste napake, in upam, da bodo semena padla v plodno prst. Pa je upanje že davno umrlo. Spati, pozabiti, umreti, to je edino, kar ostaja… upanje na srečne konce je samo iluzija. Izgubljena iluzija.

Don’t tell me of love ever lasting and other sad dreams…

  • Share/Bookmark

Zapisal-a Ipsilon v 30.05.2010 ob 05:41 pod Razno - prazno
1 oseba je oddala komentar

26.01.2010

Zastavljalnica

Ko je v meglenem zimskem jutru hodil skozi park, se je karseda trudil, da bi bili njegovi koraki odločni in trdni. Vedel je, da je to, kar počne, njegova edina možnost, a to ni spremenilo ničesar. Še vedno se je zaradi tega, kar je nameraval storiti, počutil grozno, da ga je zvijalo v želodcu tako močno, da ni celo noč niti zatisnil očesa. Kljub mrazu v njegovi sobi mu je telo gorelo, pot je lil iz njegovih por in tudi premočene zmečkane rjuhe, v katere se je v besnem iskanju spanca zavijal, niso naredile ničesar, da bi bila njegova noč znosnejša.

Ko se je jutro končno zasvitalo skozi stare umazane šipe, mu ni preostalo drugega, kot da izpelje svojo odločitev. Preklinjal je sebe, preklinjal je svet, vesolje in čas, v katerem se je znašel, da mu ni dana še kakšna druga možnost. A zdaj ga je le še nekaj korakov ločevalo od temne stare stavbe in stopnic v njeno klet. Vedel je, da bo kmalu konec.

Zvonček na vratih je zaman poskušal zacingljati veselo, njegov zven je bila zgolj pesem bobnov pogube. Potreboval je nekaj trenutkov, da so se mu oči, razdražene od bele megle, privadile na temino prostora, nato pa se je, previdno, da ne bi prevrnil kaketega od kupov raznolike šare, ki so mu stali ob poti, odpravil do pulta, za katerim je stal star možak, zguban, majhen, siv, z nekoliko špičastimi ušesi, iz katerih so štrlele trde črne dlake. Potegnil je roko iz žepa in na pult položil droban zavojček.

Ko so krempljaste ročice starca odstrle zadnjo plast tkanine, se je zazdelo, da je cel temačen prostor stare zastavljalnice obsijala srebrna svetloba. Na obrabljenem lesenem pultu se je zasvetil čudovit za noht velik diamant, in njegovo žarenje zbujalo upanje. Ta diamant je bil vse njegovo življenje, vse skrite sanje, želje, in upanja. Vedel je, da ga nikoli ne bi smel izpustiti iz rok, nikoli dopustiti, da se mu karkoli zgodi, a tokrat ni imel izbire. Moral ga je izdati, a le za mesec, morebiti dva, da poskrbi za vse, kar je treba, da spet spravi življenje na normalne tirnice. Le za malo časa, a to je moral storiti in druge izbire ni imel, pa čeprav je bilo srce že raztrgano in je čutil, kako mu pokajo jetra.

Izraz na obrazu starega škrata pa je kljub čudovitemu dragulju potemnel. Od nekje izpod pulta je povlekel ogromno lupo, klešče in kladivo, pobral diamant in ga s kremplji ponesel tik pred svoje ogromne okrogle oči, malo ga je podrsal ob zobe in ga gledal proti luči. Ves čas pa je spuščal mrmrajoče globoke glasove.

“To je steklo.” Glas je bil hripav, malce cvileč, in udaril je kot macola. To ni bilo mogoče, to je zagotovo laž, vse njegovo življenje vendar …

“Nisi ne prvi ne zadnji, ki je prinesel takšno svojo dragotino v mojo zastavljalnico,” je starec nadaljeval. “Marsikdo misli, da premore tak zaklad, pa pride čas, da se prebudi iz sanj. Poglej, če je to res diamant, kot trdiš ti, se mu ne bo niti poznalo, da ga udarim s kladivom. Če pa imam prav jaz in je vse skupaj le ničvreden steklen okrasek, se bo raztreščil.”

Odblesk rumene svetlobe se je za delček trenutka ujel na kladivu, ko je drvelo proti pultu. Potem pa grozen zvok in tisoče drobnih kristalčkov, ki so se v zadnjem blisku svetlobe razleteli povsod naokoli. Svetloba v stari zastavljalnici in svetloba v očeh je zamrla.

Ko so se vrata za njim zaprla in je turobna pesem zvončka za njim izzvenela, se je lahko le opotekel med drevesa parka, se izgubljal v megli in kričal, kričal, kričal, kričal … dokler ni omagal in obležal na tleh. Beli zimski vragi so se režali med vejamu dreves, se prekopicevali, ščipali drug drugega v rit in ga posipali z bleščečimi ledenimi januarskimi snežinkami.

  • Share/Bookmark

Zapisal-a Ipsilon v 26.01.2010 ob 13:38 pod Razno - prazno
3 oseb je oddalo komentar

9.01.2010

Memories of 2004 pt. I

“Hah”, sem vzvišeno prhnil in zamahnil z roko, češ takih neumnosti pa že dolgo ne, ko sem se naveličal tvojega utrujanja in moraliziranja, da mi je pravzaprav lepo in jamram le iz navade in imidža. Po prehitro požrti pici me je žejalo, dnevi brez spanja, ki so se iz tednov že počasi prevešali v mesece, pa so mi zbijali tolerančni prag nekam v maloro. Vedel sem, da nimaš pojma, pa se mi ni dalo, da bi karkoli komurkoli sploh poskušal razlagati. Raje sem žejo poskušal gasiti z vsem, kar mi je prišlo pod roke. Najprej s pivom, potem pa, ko sva se preselila v temnejšo betulo, sem cigaretni dim raje poplaknil z gin tonicom. Nenavadno, ampak pravzaprav sploh ne presenetljivo, z vsakom kozarcem, z vsakim dimom me je tvoje nabijanje manj motilo. Vedel sem, da ni važno, vedel sem, da ne glede na vse tvoje besede pojdeš z menoj domov, ko se bova odločila, da sva dovolj časa previsela v praznih lokalih, kjer natakarice zdolgočaseno bulijo v televizijo in upajo, da ne bo nihče pobruhal šanka, da jim ne bo treba preveč čistiti, preden se odpravijo domov. Zato sem držal jezik za zobmi in faco skrival za dimom, ti pa si govorila in govorila in jaz sem se delal, da te poslušam. Celo v oči sem te gledal, opazoval, kako trzajo mišice na tvojem vratu, in razmišljal, kakšen je že vonj tistega tvojega koščka kože pod ušesom in nazaj proti tilniku.

Ko sem se čez dve uri do konca izžet izvlekel iz tvojega vročega, premočenega, lepljivega in drhtečega mednožja, ko si prepotena in zardela popolnoma razgaljena ležala na mojih rjuhah in lovila sapo, na telesu pa so se ti poznali odtisi mojih objemov, poljubov in ugrizov, sem se z vrtečo glavo opotekel v kopalnico, se v ogledalu zazrl v lastne krvave oči ter vnete ustnice, sem se zavedal, da sem še enkrat, kot vedno, dosegel svoje. Čeprav sem bil gnoj, faliran, nesposoben, zanemarjen, zapit, depresiven težak brez prihodnosti, si vendar strastno strgala obleke z naju in nisi mirovala od trenutka, ko sva se prvič dotaknila, do takrat, ko nama je po divjem nabijanju v zategnjenih mišicah eksplodiralo in sva se sesedla vsak sam vase. Zazrt v krvave oči, skoraj skrite za vijoličastimi podočnjaki, sem spoznaval, da mi ni mar, ker me jutri, ob dnevu, ne bo poznala. Ko pa bo spet padla noč, bo bežala pred sabo in iskala potešitve nekje na dnu. Kot da bi bila sama pri sebi srečna, kot da bi jo rajcalo, ker je toliko boljša od mene. Vse tiste besede, pametovanja, to je bila njena predigra. Moja pa alkohol.

Slišal sem, kako je zaškripala postelja, kako se oblači in pobira po sobi razmetane stvari. Sklonil sem se, objel straniščno školjko in izbruhal vso svojo notranjost, le gneva, da se bom zjutraj zbudil sam, ne.

  • Share/Bookmark

Zapisal-a Ipsilon v 9.01.2010 ob 04:31 pod Razno - prazno, Sanjarije
4 oseb je oddalo komentar

7.01.2010

In je čas

Zalotim se, da se mi popolnoma nič ne da. Še dihal bi malo bolj z rezervo, če bi se dalo. Ne vem, ali gre za kronično pomankjanje spanja, za stres, nezadovoljstvo nad svetom, ali pa le za navadno lenobo. Pa saj naredim, kar se od mene zahteva, le za velike stvari, za velike koncepte nimam energije. Kam naj postavim svoj svet in kakšen naj bo? Takega majavega in prežvečenega, lačnega in plesnivega že kar nekaj časa ne prenašam več najbolje. Pa ne znam spremeniti… najraje bi se zabubil in vsaj za nekaj časa poskušal pozabiti na vse tisto, kar bi lahko bilo, pa ni. Na vse tisto, kar bi moralo biti in bi moral narediti, pa ne morem. Vse, kar sem zajebal, zamudil, vse, kar je v tem trenutku predaleč in pretežko, da bi dosegel in zmogel. Moj svet v milnem mehurčku je zarjavel, razpadel, se polomil, pomrznil in se strgal. Krpam le površinske rane. Globoke razpoke v šasiji ostajajo in grozijo, da bom lepega dne ostal bos in gol in sam.

Tako pride čas, ko skozi meglo drvim nekam, kamorkam, stran in zraven, in pridejo na vrsto Kovačič, Cohen in Waits. Njihov čas je, da se zapletejo v moje misli, nekam med tiste možganske vijuge, če jih le premorem, in me otrpnejo, uspavajo, zaledenijo in razstrelijo. Na prafaktorje. Potem cesta ni več pot, ampak samo mrzel, moker, umazan in hrapav asfalt, ki ne glede na vse kilometre, ki jih prevoziš, ne pelje nikamor. Trije raskavi glasovi vedno znova pokažejo verige. Danes ne upam ugasniti luči, prižgati še manj, jutri ne bo dan za Coming back to life. Tega že lep čas ne poslušam več.

Navada napravi znosne prav vse reči – po Janiju Kovačiču – naj se s tem tolažim?

  • Share/Bookmark

Zapisal-a Ipsilon v 7.01.2010 ob 01:46 pod Razno - prazno, zmajevanje z glavo
1 oseba je oddala komentar

3.11.2009

Odvajanje

Še malo, pa bo minil en teden. Prav neverjetno je, kako je svet pred enim tedno, zgledal drugačen. Po isti cesti sem se vozil, pa je bilo takrat sonce in jasno nebo, danes dež in mrzla novemberska noč. Takrat so gozdovi kričali pisane barve, danes pa vozim po uvelem rjavem listju, ki ga je dež stolkel na tla. Takrat je obstajalo upanje in sanje, danes pa samo raztreščenost in grozen občutek praznine.

Ne bi me bolelo, vsaj ne pol tako silno, če bi razočaral samo sebe. Tokrat sem na cedilu pustil naju.

Zavem se, kako majhni smo, kako krhke so naše sanje, da jih lahko zajebejo že muhe ene nedojebane babe. Prisiljen sem bil, da se tega zavedam. Le nekaj besed, piš mrzlega vetra poznega oktobra, in ves moj svet, vse lepe podobe, ki sem jih trudoma sestavljal, utrjeval in krasil, vse je postalo pohojena snežna brozga. I would never go over to the dark side, but the light has thrown me out …

Lahko iščem razloge, zakaj so se dogodki tako nesrečno iztekli, in vedno jih bom našel v sebi. Od tiste malodušnosti po izgubi Drine, nesposobnosti reči ne drugim, da bi delal le svoje stvari in ne tudi njihovih, neodločnosti zahtevati prostor in čas zase, da bi končal svoje obveznosti, s katerimi sem že itak odlašal skoraj do onemoglosti, pa tudi lenobe, da sem od danes prelagal na jutri, namesto da bi naredil kaj že včeraj. Ker ni bilo tako težko. Ampak zdelo se mi je pretežko. Ali pa nepomembno.  Ko se potem na koncu skoraj zgodi čudež in bi se vse postavilo na svoje mesto, pa naletiš na mino. Prej bi njene posledice lahko preprečil ali omejil, tokrat pa te raztrga do konca.

Ostane mi to, da lahko grem v Afriko, da si vzamem čas, da zlepim skupaj preostale koščke raztreščenega dostojanstva, in morda najdem voljo za naprej. Da poskušam najti način, kaj se da narediti iz te kolobocije, v katero sem padel. Ugotoviti, kako spet začeti sanjati. Vedeti moraš, da bom poskušal vse, da popravim, kar sem zajebal. Prekleto nizka je zdaj moja cena in prekleto veliko bom moral narediti, da bo še kdaj sploh zrasla. Vedeti moraš, da sem tako obupan, da razmišljam tudi o severu. Ampak brez tebe ne grem. Remember … I know what I want. Čeprav na trenutke ne vem čisto natančno, kako naj do tega pridem …

Z vsakim novim jutrom je nekoliko bolje. Celo spim že, ne premlevam v vsakih sanjah, kaj bi lahko takrat rekel ali kdaj prej naredil, da bi bilo drugače. Telo se je že precej očistilo od zlorabe tabletnih koktejlov, glavoboli so vedno šibkejši in napadi tesnobe so ponehali. Počasi bom lahko nehal le obžalovati izgubljene sanje, ampak si tudi drzniti sanjati nove. Sprva morda bolj sramežljive, drobne,kot peščeno saharsko zrno, krhke kot prve snežinke v vetru … a nazadnje bodo morale poleteti v nebo.

Ker drugače je vsega skupaj konec.

  • Share/Bookmark

Zapisal-a Ipsilon v 3.11.2009 ob 00:50 pod Razno - prazno
Objava še nima komentarjev

21.10.2009

Only one more week to go …

… mene pa že zdaj zvija ku prasca in kolena mam čisto mehka.

Pa ja, kakšen je pravilen odgovor na besede “the man in the gabardine suit is a spy”? Da vem, če imam opravka s pravo osebo?

  • Share/Bookmark

Zapisal-a Ipsilon v 21.10.2009 ob 23:31 pod Razno - prazno
Objava še nima komentarjev

17.10.2009

Ob sobotah, ko pade mrak

Ob sobotah, ko pade mrak, se soočen z ničnimi možnostmi izbire vsakič znova in vedno močneje zavedam, da pravzaprav preziram ljudi. Le tega ne razumem, kako da to vsakič znova pozabim in presenečeno spet odkrivam.

Prosil sem samo, da mi pustijo moj mali svet, nedotaknjen, naiven, zame popolnoma nedolžen in neškodlijv Samo to sem prosil. Pa se to ni zgodilo in danes mi ne preostaja drugega, kot da grem gol naprej. I guess you never walk alone when you’re psychotic… sploh ne, če si popevaš “When I burn this place down” …

  • Share/Bookmark

Zapisal-a Ipsilon v 17.10.2009 ob 20:16 pod Razno - prazno
1 oseba je oddala komentar

10.10.2009

Zmeri ista pašta

Ugotavljam, da jeseni resnično ne maram. Občutno krajši dnevi, sivina neba, ki barvam okoli sebe ne pusti dihati, vlaga in sive vrane. Dan je dnevu enak in vsak je brez pravega smisla. Tako kot kuhinja brez olivnega olja. Če čebulo pražiš na olivnem olju, diši, in ko dodaš vino, diši še bolj omamno. Če jo pražiš na navadnem jedilnem olju, samo smrdi po čebuli. Pa nobenega ni, ki bi težil, če prelomim špagete.

Kakšen smisel sploh skuhati pašto z fino omako iz mletega mesa in jurčkov, če jo poješ sam?

  • Share/Bookmark

Zapisal-a Ipsilon v 10.10.2009 ob 16:51 pod Razno - prazno
Objava še nima komentarjev

6.10.2009

Just another sleepless night

Iz celice svojega meniškega življenja poskušam vplivati na svojo prihodnost, pa mi ne uspeva najbolje. Pravzaprav mi sploh ne uspeva. Od treh stvari, ki mi v življenju trenutno nekaj pomenijo, je ena postala popolnoma nemogoča, ostali dve pa vsak dan znova in znova uspešno uničujem. V miljonskem zaostanku sem s stvarjo, ki je prioriteta No.1 tega meseca, ker se akterji prioritete No.1 vsega ostalega časa ne znajo vsaj malo zadržati … ampak raje, ne glede na posledice, igrajo svojo igro po pravilih, kjer jaz zmagati … ne morem.

Vsak dan znova, vsak dan posebej zrem s presenečenimi očmi v zaslon računalnika ali zabrišem telefon v najbolj oddaljen del sobe, ko vidim, kako se moje besede preobračajo, trgajo, lomijo, izkrivljajo, in to le zato, da ustrezajo neki zblojeni predstavi o meni. Res je, da ta predstava ni nastala brez moje krivde in prispevka, a vendarle bi bilo kaj lepo videti, da dobiš vsaj možnost, da vtise popraviš. A kaj, ko dobiš samo drobne presledke, luknje v ograji, skozi katere se upajoč poženeš, a le zato, da na koncu ugotoviš, da si se zataknil med stebre, ki te vedno bolj stiskajo in dušijo.

Spet in spet vprašanje, zakaj sploh karkoli hočem, če vsaka traparija to uničuje in povzroča le bolečino ter mi krade tisto, česar mi najbolj primanjkuje – čas in voljo, da se sploh borim za prihodnost?

Vedno in vsakič pride do tega … Bolj kot se trudiš, manj si vreden, če pa poskušaš kaj storiti zase, si pa sebičen prasec, ki jemlje vse za samoumevno … Kam je izginilo spoštovanje? Vem, da je lažje o človeku verjeti vse slabo, kot pa mu za trenutek zaupati, a brez zaupanja, tudi slepega, prihodnosti ne more biti.

Zanimivo pri tem je, da sem popolnoma miren, vsaj tako se mi zdi, tako se vidim. A to je laž, ki je hitro odkrita. Ko pride noč, se premetavam in zijam v strop, poslušam brnenje akvarijske črpalke za zrak in štejem, koliko kamenčkov požre in izpljune velika črna riba.

There’s nothing wrong with having aspirations, there is nothing wrong with standing tall, but sooner or later, my friend, you have got to fall …

  • Share/Bookmark

Zapisal-a Ipsilon v 6.10.2009 ob 17:06 pod Razno - prazno
1 oseba je oddala komentar