Ples po tipkah

Predsedniške golitve

Marsikdo izmed nas, ki pa nisem jaz, bi nemara pomislil, da se je v zgornji naslov prikradla napaka. A ni tako. Naslov sem, po podrobni analizi dosedanje predvolilne kampanje, pri polni zavesti zapisal tako, kot stoji. Golitve. Predsedniški kandidati se namreč do golega razgaljajo pred nami in se kitijo s perjem, ki ga pulijo iz lastnih riti. Čisto prave pravcate golitve. Nič ne ostane skrito. Niti tisto, kar bi moralo. No ja, nečesa pa res ne zvemo. Kaj ti tipi in šjore res mislijo in zakaj kandidirajo. Ker lahko kaj naredijo za našo kuro? Pa jasno!

Ker je mali cuknjeni veterinar, katerega trenutni hobi je »preučevanje« povojnih pobojev in »sprava«, razpisal volitve predsednika republike za 21. oktober pričujočega leta, je jasno, kaj je in bo glavna tema, ki jo bodo grizljali mediji v teh dveh mesecih, kolikor še manjka ko usodnega dne. Jasno je, da se takšni temi Posoška Qwantiteta, kot edini verodostojen, ažuren in objektiven medij v ožjem in širšem tminskem območju, ne more izogniti.

Kot nadebudnim šolarjem nam je za tiste in današnje čase dokaj razgledana učiteljica zgodovine razložila, da v Ameriki predsedniške volitve ne izgledajo tako resno, kot pri nas. Pri nas se je govorilo o resnih temah, volilnih programih, pomenu predsednika države in njegove funkcije, o prebarvanih komunistih, od (očitno premalo) mrtvih vstalih domobrancih, o udbomafiji, tranziciji in sodnih zaostankih. V Ameriki pa so predsedniški kandidati objemali otročičke (bi pustili, da vašega triletnega otroka objame Jelinčič ali pa Štern?), se smehljali s plakatov skupaj z ženami in familijami, sadili drevesa in klatili neumnosti. To zadnje so seveda počeli tudi slovenski kandidati. Kot vidim danes, so tako nam kot Američanom prodajali meglo, le da je naša delovala nekoliko bolj resno in strokovno, skladno z zapleteno in strogo slovensko nravjo.

In meglo nam prodajajo še danes.

Mogoče je bil Ivan Kramberger edina izjema, ki se ni pretvarjal - bil je burkež, zato mu iz sebe ni bilo treba delati burkeža. Kakšen predsednik bi bil, se nobenemu ne more sanjati, ker so ga preprosto upihnili. Najprej so si z orožarskimi posli, ki jim danes rečemo »afere«, zrihtali orožje in vpliv, potem pa malo pokali po Jurovskem Dolu. Ne verjamete? Tragedija, vam rečem. Rečem vam tudi to - zaradi teh vrstic se zna zgoditi, da bo na moja vrata potrkalo par čukov, no pardon, Sov, me vtaknilo v pržon (tistega po ameriško-poljskem vzoru seveda, ne v luksuzne hotele za običajne kriminalce), celotna izdaja te Qwantitete pa bo zaplenjena in bo čez dvajset let slavljena še bolj od 57. številke neke nove ali stare revije, kdo se spomni katere.

Z globalizacijo, kot so poimenovali fenomen svetovne amerikanizacije, pa je ameriški model predvolilne kampanje dobil svoje mesto tudi v podalpskem peskovniku. Danes se vsi predsedniški kandidati veselo predstavljajo po vaških veselicah, kar so nekoč počeli samo desničarski kandidati (Milan Kučan je hodil raje s stotimi ženskami na Triglav, tako da mi še danes ni jasno, ali je bilo tistih žensk devetindevetdeset in je bil on štet kot stoti, ali je dejansko zdržal na tako majhnem prostoru, kot je vrh Triglava, s stotimi prešvicanimi baburami? Koliko jih je potem s štrikom našeškal in koliko jih je zaradi tega fasal od Štefke, je tema za samostojen prispevek…). Danes skoraj vsi predsedniški kandidati pišejo blog in imajo svoje internetne strani, čeprav nekateri nedvomno še monitorja ne ločijo od računalnika, ker je to pač moderno. Danes vsi predsedniški kandidati razkazujejo svoje žene ali pse, če teh nimajo, pa govorijo o svojih bogatih spolnih izkušnjah (pri čemer prednjači Artur Štern). Kje so velike teme? Kje je krik po večji teži funkcije predsednika vseh državljanov? Kje je vsebina, dragi moji, po obliki se itak vsi za v hrenovke?

Drage volivke, spoštovani volivci, dobrodošli zopet z nami v svetu šoupolitike na podalpski turbofolk način! Oglejmo si torej, s čim in kako nas prepričujejo kandidati, ki bi radi postali ikone naše male državice…

Najprej imamo Alojza Peterleta. Prvi je že dolgo tega napovedal, da se bo spustil v predsedniško tekmo. Pustimo ob strani njegovo politično preteklost, najbolj me je glede resnosti njegovih namer zaskrbelo takrat, ko sem zvedel, da ga podpira Iris Mulej. Ojej, Alojz, kot za vsako politično opcijo in vsako vero velja tudi zate - najslabša reklama so tvoji najzvestejši privrženci.

Kdo sploh kandidira - Lojze ali Alojz? Morebiti Lojz, Lujšč, Lojzek ali preprosto Loj? Kako za vraga je temu tipu ime? Res so imena slovenskih voditeljev skrivnostna, malokdo namreč ve, da je aktualnemu predsedniku vlade v resnici ime Ivan Janša. Tako tudi peterletsko konvertitstvo in opletanje z različnimi imeni ni nič nenavadnega za naš politični prostor. Očitno se je odločil, da je kot Lojze Peterle zafural nekaj let slovenske zunanje politike, kot Alojz Peterle pa bo strumni predsedniški kandidat.

Kako nas nagovarja? Njegova spletna stran ponuja razne naslove, recimo »Peterle pozdravil udeležence nogometa«, »Peterle na jutranji kavi s Kučanom«, »Peterletovo kolesarjenje po Sloveniji«, »Peterle častni pokrovitelj Vransko summer night«, »Peterle na kmečkem prazniku« in »Peterle častni pokrovitelj državnega prvenstva v Konjeniškem jahanju«. Manjka samo še »Peterle na žaru« in »Petrle v zeleni solati«. Vegetarijanskega menija se pač ne da sestaviti. A to so šele naslovi. Poglejmo si majhen košček vsebine - kaj pravi Peterle o internetu:

»Eden največjih užitkov je poleteti proti jasnemu nebu, ki ga osvetljujejo prvi jutranji žarki. V čistini nastajajočega dne imam občutek, kot da se mi je odprl celoten svet, ki ga povezujeta nenavaden mir in pozitivna energija. Prav vidim ju, kako se pretakata pod mano in v en tok združita prav vsako dušo. Enak občutek podoživim vsakič, ko se povežem v svetovni splet. Demokratični medij, ki, vsaj teoretično, omogoča, da vsakdo izrazi svojo bit brez preprek, ki sicer zamejujejo naše vsakdanjike; in prav v vsakem trenutku dneva lahko najdeš nekoga, ki ga zanima katera od plati tvoje življenjske zgodbe. Brez pretvarjanj in brez mask.«

Bruh bruh. Avtor prispevka, ki ga pravkar berete, je na tem mestu opustil pisanje za kakšne pol ure in v straniščnih prostorih miril razdraženo prebavo. Nasvet za vse, ki bodo naleteli na podobne težave - samo prepustite se notranji potrebi in kmalu vam bo lažje.

Pa seveda je neznansko pomembno, da vemo, koliko goriva porabi njegovo malo letalce. Brez tega podatka kar nekaj noči nisem mogel spati in sem si razbijal glavo. Jasno, Lojzek je postal odvisen od letenja kot minister v Drnovškovi vladi, ko je letal v Čile in Zarukanstan podpisovat sporazume o izogibanju dvojnih obdavčitev. Zdaj mora pa frčati s tistim papirnatim netopirčkom, in na lastne stroške. Ni čudno, da ga mika predsedniška funkcija. Verjetno že dolgo ni bil na Ognjeni zemlji, pa njegovemu frčoplanu do tja ne znese.

In Alojzova (Lojzkova, kakorkoli želite) žena Branka tudi igra vlogo v predsedniški tekmi. Le da se verjetno niti ne zaveda, za kaj se gre. Poglejte njene slike vednar! Prva dama? Mogoče lokalne veselice pred štiridesetimi leti, kjer se je plesalo v coklah! Deluje, kot da je ravnokar lupila grah ali fižol…. Od nekoč pač morajo priti tisti vetrovi, no, sapa, za orglice njenega moža namreč.

Zmago Jelinčič plemenski, inventar slovenskih predsedniških in drugačnih volitev, baletka. Začnimo kar z enim od njegovih citatov (govoril je o svojem življenjepisu): »Sedmi dan sem počival.«

Morda se motim, ampak to je malo obrabljena fraza. Kot cel plemenski kandidat. Kot njegove ideje, da je kraja kelihov iz cerkve boj proti Vatikanu. Kot gonja proti ciganom in pljuvanje po vsem, kar mu trenutno ne diši. Priznam, da reče, kar misli. Ampak kaj, ko misli vsak dan kaj drugega, in ne nujno pametnejšega. Ampak babo ma pa dobro, hudič!

In osmi dan ga je povozil valjar.

Matej Sedmak, Pisshooker, up slovenskega new-agea. Najprej zastonj potovanje po svetu, ki je bilo zastonj seveda le za njega, za tiste pa, ki so ga oblačili, hranili, pojili in mu plačevali prevoz in prenočišča, pa seveda ne. Potem zastonj objemčki, tok energije, uh, ah, boljši svet trka na vrata. Dobro, malo nor, ampak neškodljiv tipček. Sledijo pa tečaji sreče ali kdo ve česa za 200 evrov po osebi. V hotelu Mons. Štiri zvezdice. Skratka, v stilu »nežno te poljubim na lička in se ti nasmehnem, ko pa se obrneš, te nabrišem v rit«. Brez vazelina.

In ta tip bi bil predsednik? Kar naenkrat se mi je zbudilo veliko zanimanje za Petrletovo poletavanje in Zmagotovo preganjanje ciganov po hostah.

Artur pofukajmo čim več prasic Štern je največja propalica prihajajočih volitev. Očitno se v mladosti ni dovolj zdivjal, pa ga sedaj serje s kitaro pred upravnimi enotami in pije alkohol na javnih krajih. Po moje tudi smrdi. Sicer pa njegova veleumna izjava za Tv Dnevnik RTVSLO:

»Dva glasova sem zbral in sem bil tako evforičen, da sem se ga tako napil iz čistega veselja. Potem sem padel na svojo kitaro in si razbil nos.«

Na žalost je resnična. Počasi razumem, zakaj hoče legalizacijo prostitucije. Zastonj nič več ne dobi. Verjetno niti objema Sedmakovih zaslepljencev.

Darko Kranjc, kaj naj rečem, plod študentskega politikantstva. Enega takega imamo za župana tu u Tminu. Pa sami presodite, a je to dobro ali slabo (privržence Janka Humarja, če jih ima, prosimo, da so lepo tiho, če seveda znajo toliko brati, da so se do tega besedila prebili pred januarjem 2014).

Marjan Beranič. Es-pe. Podjetnik, ki ima čas pisati knjige. Od vsega začetka, kar vem zanj, se trudim, da bi ugotovil, kaj tip pravzaprav dela, če je podjetnik. Še vedno mi ni jasno. Jasno pa mi je nekaj drugega. Povzemam po STA - Izjava dneva, 23. avgust 2007 ob 17:38, Maribor - RTV SLO:

»Za deset podpisov bom podaril bundo ali jakno v vrednosti od 30 do 60 evrov, za pet podpisov jakno ali vetrovko v vrednosti od 15 do 30 evrov, za en podpis pa bom podaril majico.«

Verjetno je od predsedniškega kandidata odveč pričakovati, da bi poznal Kazenski zakonik države, ki ji hoče predsedovati. Predlagam mu, naj posebej natančno prebere 162. člen. In naj se malo zamisli, če je tega sposoben.

Sicer pa, njegovo famozno idejo, kako odpraviti sodne zaostanke s pomočjo loterije, verjetno poznate. Še kakšno takšno pametno nam je prihranilz odstopom od predsedniške tekme.

Mitja Gaspari. Ah ja. Tako bled in dolgočasen, da ni o njem skoraj kaj povedati. Mogoče res strokovnjak. Ampak razen par lolekov ne poznam nikogar, ki bi ga ekonomija rajcala. Bolj siv in manj črtast od lastne kravate. Še zajebavat se mi ne da iz njega.

Danilo Tűrk. Tuerk. Turk naj bo, pravim jaz! A Slovenci že od nekdaj ne maramo Turčinov. Prastrah pred krivo osmansko sabljico imamo v krvi, janičarje še v spominu. A menim, da to ni poglavitni minus kandidata, ki deluje kar ustrezno, sploh v primerjavi z orgličarskimi in loterijskimi zvezdniki. Poglavitni minus je njegova frizura. Pa ne no. Mogoče je bila moderna v hitlerjanskih časih, danes bi si človek, ki ima v njegovih letih to srečo, da še ima lase, lahko omislil kaj boljšega in primernejšega. Pri Gaspariju nimamo kaj debatirati o frizuri, ker je nima iz česa narediti. Turk pa jo lahko, a je ne. Neke jebene prečke levo-na sredino-desno. Reci že mami, naj te neha striči, no!

Drugi poglavitni minus pa je gospa Barbara, turška soproga. Ojej. Saj zgleda še nekako primerno, dokler je tiho. A ko odpre usta… aj aj aj av. Pa začne fantazirat o New Yorku in dobrodelnih društvih. Saj vsi vemo iz filmov in televizije, da se žene pomembnih Američanov ukvarjajo s karitativnimi zadevami. Ampak pri nas to ne pali. Cosmopolitan League ali kaj vem že kaj. A ne ga no srat. Saj ne pravim, da ji je mesto za štedilnikom. Nikakor ne. Sem za to, da ima tudi ženska pravico do izbire! Lahko gre v kopalnico k pralnemu stroju. Peterletova je očitno bolje vzgojena.

Jože Andrejaš, še en »podjetnik«. Mogoče celo nekoliko bolj resen (beri: vsaj o loteriji ne sanja). A s’ tud ti notr padu? Kdo sploh si? Očitno si nekateri idejo »predsednika vseh državljank in državljanov« predstavljajo kot »vsaka državljanka in državljan predsednik«. Ima ludih i posle rata. Ampak reklama pa je, ane da ja!

Pavel Premrl, upokojenec. Temu so krive prenizke prenzije, upokojenci ne morejo več šahirati po parkih, ker je parke kot tudi vse slovenske gozdove uzurpirala RKC, in denarja za šahovnice in figure nimajo več. Ker upokojenci že slabo vidijo, jim figure vedno padajo mimo igralne deske (now it’s hamburger now it’s not), mimo pridivja zlobna mladina in jih vrže v kanalizacijo. Mogoče se pa gospod Premrl samo boji, da bodo zlobni liberalci upoštevali ideje Mića Mrkaića, veleumnega kolumnista in včasih kao-ekonomista, in predelali vse upokojence v mačjo hrano. To se baje splača.

Monika Piberl. Ženska. Spet se zgledujemo po Ameriki. Zase bi bolje storila, da bi vzela tiste evre in šla na Karibe (ali pa kam drugam, po želji). In njena stranka. Glas žensk Slovenije. Bože bože. Kdo jih bo volil. Ženske volijo vendar lepe prazne moške (Barbika) ali tipe z majhnimi otroki (dokazano plemenski). Baje je to seksi. Moški pa bi seveda volili stranko Joške žensk Slovenije. Ali pa vsaj Riti. Koga briga glas.

Elena Pečarič, komandantka na vozičku. Zakaj me spomni na Barona Zelenogrba? Pa še na kakšen lik iz Austina Powersa tudi. Pa še od kje. Ampak poskušam razumeti smoter njene kandidature. Da se o stvareh govori. Tudi če o vsem skupaj govori samo ona. Jah, treba je včasih tudi poslušati!

Last, but not least, Jožef Horvat, predsednik koprske izpostave Kmetijsko-gozdarske zbornice. Majke mi kakšna referenca! Kakšna funkcija! Kakšna persona! Okolje in človekove pravice! Kakšna brada! Kakšno zavzemanje za »nadgradnjo samoupravnega socializma«, karkoli naj bi to že pomenilo! Kakšne barve primorskega sonca! Kakšna srečna trinajstica! Kakšen blef!

To so zaenkrat znani kandidati, morda se jim bo še kdo pridružil. Nagrade so privlačne, navijanje med tekmo pa še bolj.Skratka, lep in dišeč volilni golaž se nam obeta to jesen. Na koncu bomo dobili takšnega predsednika, kot si ga zaslužimo. Vedno in povsod je tako. Skozi vse muke in tegobe do ustoličenja novega prezidenta bo vas in seveda predsedniške kandidate spremljala Posoška Qwantiteta.

DiHam Zao Vratnik

Objavljeno v Posoški Qwantiteti, avgust 2007