Navigacija | Kritična distanca

Kritična distanca

Običajno sem med potepanjem po svetu vestno beležil vtise v kakšnen nalašč za to kupljen zvezčič. Ne samo zato, ker postaja spomin z let prepoln ini vedno bolj švoh, ampak mi je všeč, če lahko ob zoprnih temnih zimskih dneh preberem besede, ki so se rojevale pod nekim drugim soncem. Fotografije gredo seveda obvezno zraven. Potem sicer malo cvilim, ker sem spet prikovan doma, ker je mraz in ker bo moralo preteči še ogromno časa, da bom lahko ponovno kam pobegnil. Toda tudi cviliti je bolje kot le životariti med spanjem, sranjem in službo.

Tokrat mi je uspelo napisati le nekaj besed:

zapis-moleskine.jpg

Potem pa “yalla yalla” in do konca nisem napisal ničesarveč. Priznam, da bi se kdaj našel trenutek, ko bi lahko pisal, pa mi niti ni bilo več pomembno. Vtisi ne ostajajo le na papirju.

Tole ne bo potopis o tem, kje sem bil in kaj sem počel. To pride enkrat drugič. Ali pač ne. Mogoče. To je zapis o vrnitvi v neko malo brezvezno zaplankano deželico, ki jo še vedno kličem domovina. Po mesecu dni blažene izolacije sem spet vržen v kaos “moderne družbe” z vsem, kar spada zraven. Nič mi ni prihranjeno. Ne odpadajoče listje in led na šipah, ne neobupni in obupani predvolilni poskusi, da bi se tehtnica spet prevesila na desno, ne inflacija, ne novinarski štrajki, ne protikadilski zakon, nič. Tudi ljuba blogosfera je, kjer je bila, ukvarja se sama s sabo, še vedno malček revoltirana zaradi “hišnih”, pa vržena v zrak zaradi Frasovih tiskanih idej… Ah ja. Na žalost Dejan Kaloh ni izpolnil pričakovanj in se pobral s SiOLa, ko je Fetalij postal hišni. Je pa bilo lepo spet brati druge, predvsem Zlobo in Blacka/Matjaža/Tomaža, moje drage pa ne smem več linkat :-)

Ampak… saj ni važno. Veste, kako velik je svet in kako daleč te lahko prinesejo noge (in gume)? Res… Mišo ima povsem prav. Ko sediš v Ain Essibhatu z bosimi nogami, zakopanimi v pesek, piješ svojo kavo in sušiš spalno vrečo, ki jo je ponoči namočil kondenz, ti je povsem jasno, kako majhne, nepomembne in neresne so neumnosti, ki nam pobirajo elan in grenijo življenje. Ko se tega enkrat zaveš, spoznaš, za kako neumnega te imajo. Spoznanje pa je prva stopnička do rešitve.

Malo kritične distance za vse, prosim.

vidovin-ipsilon-blog.jpg

Večerja na vročem soncu, Sahara, oktober 2007

  • Share/Bookmark
 

Zapisal-a Ipsilon v 7.11.2007 ob 10:48 pod Sanjarije, Za mislit

hudiča, očitno sva bila na istem mestu ob istem času. jest sem tisti skrajno levo z zadnje fotografije, ki teče po novo gajbo pira…

Komentar avtor black — 8.11.2007 @ 18:42

Včasih je bolje ostat neumen kot pa prepameten in preveč verjet samemu sebi.

Komentar avtor Matjaž — 8.11.2007 @ 18:44

Ipsilon

Zanimivo, zdaj vem, da je Black (vsaj občasno) šestleten blond germanski otrok, katerega ime se fonetično sliši “fajt” :twisted:

Sicer pa, vemo, kako je lepo biti glup ;-)

Komentar avtor Ipsilon — 8.11.2007 @ 20:48

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !