Navigacija | Pesem za Katko… ma kako Katko, zame

Pesem za Katko… ma kako Katko, zame

Comment je deteste ces jours du fin de novembre…

Prav grdo vreme. Moja percepcija vremena je, da je grdo. Vremenu je, to mi je bolj ali manj jasno, prekleto malo važno, ali je v mojih očeh lepo ali grdo. A megla, dež, rosenje, mrak in november skozi moje oči pomeni “grdo”. Prav takšna jesen se je ovijala okrog mene pred tremi leti, nekje na mrzlem severu, kjer kuhano vino niti za trenutek ni zmoglo otopliti ledene kepe v mojih prsih. Tista ledena kepa je gnezdila v moji notranjosti in se mi posmehovala, venomer znova, nikoli je nisem zmogel dovolj stopiti, da bi se ne ponovno razrasla in se mi smejala v trenutkih, ko sem si drznil biti dovolj neumen, da sem pogledal vase.

I hear the drizzle of the rain… Samo ena pesem je, ki zmore v kratkih stavkih, z nekaj besedami, opraviti z vsemi mislimi, ki se mi trenutno motajo po glavi. Z mislijo, da si daleč. Z mislijo, kako temačen zna biti današnji večer. Kot bi igral na flavto depresije, poskušam v mislih prelistavati albume s starimi fotografijami in se pojiti pri izsušenih izvirih stare, plesnive in nezanimive slave. Z mislijo na sonce in smeh, ki se skriva nekje daleč. Z mislijo, da so vse poti, neprehojene v preteklosti, postale nepomembne in nezanimive. Misli na prihodnost ni, odrivam jih tja nekam na konec februarja, ko ne bo več tako mraz, ko bo sonce morda spet sijalo.

Kdaj bova našla in naredila slike za na stene? Saj veš, kako sva se enkrat odločila, slike z najinih poti. Modra vrata in oranžna lučka, kartice na grdem kuhinjskem pohištvu, odtisi umazanih Norbertovih tac na drugače popolnoma belem zidu… in slike, slike, ki še čakajo, to so drobci, ki brlog spreminjajo v dom

Potrebujem načrte. Potrebujem motive. Potrebujem… ah, tečen sem že s svojo zahtevnostjo. Ničesar ne potrebujem. Ravno tako živ bom jutri, ravno tako bom storil vse, kar se od mene zahteva. Nepomemben sem, nepomemben sem bil in nepomemben vedno bom. Samo malo, čisto malo lahko za nekaj trenutkov pogledam v preteklost in se spomnim večerov v nekem drugem brlogu, pod nekimi drugimi za meglo skritimi zvezdami, kjer sem skozi odprto strešno okno molil glavo, vlekel dime iz još jedne cigarete pre spavanja, gledal, kako preko mene letijo letala, prsti pa so me še boleli od strun… ledeno kepo v prsih pa je talila le misel na neke druge zvezde, neka druga sonca, neke druge ljudi in neko drugo življenje.

YouTube slika preogleda

To nima nikakršne veze z nobeno Katko. S tabo in mano, ja. Predvsem z mano, kakršen sem nekdaj bil. Delčki so še vseeno enaki, le zloženi v drugačno sliko. In mogoče, čisto mogoče, a malo verjetno, mi bo danes zvečer ponovno uspelo iz kupa vsakodnevnosti najti kitaro in iz njenih strun izbrskati to in še kakšno pesmico.

  • Share/Bookmark
 

Zapisal-a Ipsilon v 23.11.2007 ob 13:23 pod Sanjarije

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !