Ne pomaga…
Rok: ti Y, čisto resno zej: a gremo u afriko aprila? jaz: ja kispamislu? Rok: olrajt, pol pa nehi se cmert in make it happen!
Ugotavljam, da res ne pomaga, če samo študiraš, omahuješ, preračunavaš, pišeš sezname in jadikuješ. Cajt šiba. Pol ga je šlo že v šusu mimo in preden se bom dobro obrnil na svoji debeli riti, bo mimo še preostanek. Takrat pa sam sebi ne dovolim izgovorov, ne dovolim omahovanja. Hočem. Zahtevam. Od sebe in od drugih. Čisto verjetno je, da sem res trapast, ker počnem stvari, ki so mi všeč, čeprav si jih, realno, racionalno gledano, ne morem privoščiti ne finančno ne časovno. Čisto možno je, da mi bo kdaj žal. Ampak… drugače ne morem. Drugače ne znam. Potrebujem tisto, nekaj pravega pač, da se prebijem skozi zimo. Da zjutraj lahko vstanem in se mi oči vsaj malo smejo bleščati. Žrtvujem marsikaj za dva, tri tedne na soncu? Hej, štirje tedni in nekaj prgišč raztresenih dni je vse, kar mi dajo svobode v enem letu! Vem, there is so much more to life…
Par brc potrebujem, da se zmigam in nekaj naredim. Takšnih, kot je tista zgoraj. Da se vrtiljak začne vrteti, najprej počasi, na koncu pa vedno hitreje, ko v divjem ritmu izginjajo dnevi, kljukice na naloga: opravljeno pa se kopičijo in kopičijo, do tistega veličastnega trenutka, ko pod tabo ladja zadrhti in se končno odpelje.
Hočem veliko veličastnih trenutkov.
In veš, stari, res bom rabil nekoga, da mi bo pomagal zategnit vse šraufe.
0%
Zapisal-a Ipsilon v 8.01.2008 ob 15:40 pod Of-roud, Sanjarije, Za mislit
Jaz znam šraufat, bom jaz pomagala
komentar avtor pantera — 8.01.2008 @ 16:13