Navigacija | Je sais pas…

Je sais pas…

… kaj bi rekel. Poletni večer je zunaj, trava je čisto malo mokra od mini plohe izpred nekaj ur. Če pridem z nosom preblizu tlom, voham, kako gnijejo nezrela odpadla jabolka. Sovražim ta vonj, skoraj tako močno, kot vonj po jabolkih, ki še niso gnila.

Danes pogrešam strune. Tako zelo, da boli. Verjetno je danes prvič po jeseni, da pogrešam moj ljubi črni stratocaster. Hej, prioritete morajo obstajati! Tako sem prodal kitaro, da sem lahko šel v pesek. Ni mi žal, pogrešam pa vseeno.

Sedim pred računalnikom in si želim, da bi lahko tipkal s prekrižanimi nogami. Poskušam, ampak ne gre. Samo desno nogo lahko pokrčim, jo spravim pod stegno leve, ta pa binglja proti tlom. Na žalost se tu in tam dotakne hladnih tal. Poskušam dvigniti stol, pa tudi ne gre. Zadovoljiti se moram s tem, da obujem copat. Da ne zebe. V času, ki ga vsa ta kolobocija porabi, me že začne boleti desna noga. Konec koncev, mnogo truda za nič. Važno, da poslušam Mi2 in Topli jug. Bas linija me pomirja in preprečuje, da se nekaj v meni dviga.

Zunaj v avtu je spravljene, po hitri oceni, kakšnih 10.000 strani literature. Verjetno mi manjka še več kot polovica. Vse sem zložil v škatle, škatlo pravzaprav, in zvozil iz drugega nadstripja v garažo v klet. Pospravil sem veliko omaro, nizko omaro, mizo in predalnik. Pobrisal sem vse svoje sledi iz računalnika. Ne ravno vse, ampak to ni važno. Pustil sem svojo puščavsko rožo in malo puščavo. Čisto tako, mogoče se bodo tako večkrat spomnili name. Kmalu pa bo na mojem dosedanjem mestu sedel nekdo drug. Pravzaprav neka druga.

Ne morem verjeti, da sta dve leti mimo. Ne morem verjeti, da bo prišel ponedeljek, ko enostavno budilke ne bo treba več. Da se štetje mojih prostih dni ne ustavi pri 21. Ah ja, saj ne, da bi mi dela manjkalo, ali da bi mi bilo dolgčas, kaj šele, da me ne čaka nič lepega. Vseeno, danes se počutim škovaco. Počutim se… izdajalca. Drugi ostajajo, v drugi bojni liniji, kjer se lahko le grenko nasmehnejo, ko raja misli, da bodo pedofili lahko fasali dosmrtno ječo. Manipulacija z neukimi in neumnimi, ker se nočejo izučiti. Mi… vemo, kakšni so zločinci, kaj počnejo, kakšne so njihove žrtve. It leaves scars even in just two years…

Odhajam in v grlu lomi se krik. Prekleto, zakaj je kitara polomljena…

Še eno dozo slik iz peskovnika sem dobil. Pa si jih skoraj ne upam pogledat. V grlu se nabira cmok. Že cel dan.

Saj ne vem, kaj mi je. Saj ne vem, kaj trenutno sploh hočem. Ni mi hudega. Le te praznine bi se rad znebil. In cmoka iz grla. Tako nenavadno… pa ne znam. Danes ne.

  • Share/Bookmark
 

Zapisal-a Ipsilon v 18.07.2008 ob 20:44 pod Razno - prazno, Sanjarije

Hm … Ma ja to so taka obdobja sej bo boljše dej.

Komentar avtor Luka — 18.07.2008 @ 23:35

A to pomeni, da si zrel za na pivo?

Komentar avtor Stalker — 18.07.2008 @ 23:46

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !