Ples po tipkah

Ležim, zamujam …

… svoj lasten lajf. Zunaj sije sonce (uh kakšen dober začetek zapisa), čaka me miljon dela, jaz pa se skrivam v najtemnejšem kotu brloga, ki pravzaprav ni več moj, in se delam, da ni ničesar več, kar bi me zares zbudilo. Danes ne najdem točke, da bi dvignil sebe, kaj šele Zemljo. Naj mi danes nihče ne pride preblizu, ker sem prazen, tečen, zelen in pobruhan od samega sebe. Ujet sem v peščeni luknji in ne morem ven. Pesek se neprestano podira pod mojimi nogami, ko se poskušam vzpenjat proti robu, in nikamor ne pridem, le vedno bolj sem utrujen in vedno bolj mi postaja vseeno, če vse crkne na neusmiljeno žgočem soncu. Požirka hladne vode pa ni.

Razpizdilo me je spoznanje, da je cel svet le za mišji k … (klik, ne kurac) oddaljen od mene, a že po pol ure ni več ničesar, kar bi še hotel videti in vedeti.

0%

0%

Zapisal-a Ipsilon v 22.09.2009 ob 12:03 pod Razno - prazno