Navigacija | Odvajanje

Odvajanje

Še malo, pa bo minil en teden. Prav neverjetno je, kako je svet pred enim tedno, zgledal drugačen. Po isti cesti sem se vozil, pa je bilo takrat sonce in jasno nebo, danes dež in mrzla novemberska noč. Takrat so gozdovi kričali pisane barve, danes pa vozim po uvelem rjavem listju, ki ga je dež stolkel na tla. Takrat je obstajalo upanje in sanje, danes pa samo raztreščenost in grozen občutek praznine.

Ne bi me bolelo, vsaj ne pol tako silno, če bi razočaral samo sebe. Tokrat sem na cedilu pustil naju.

Zavem se, kako majhni smo, kako krhke so naše sanje, da jih lahko zajebejo že muhe ene nedojebane babe. Prisiljen sem bil, da se tega zavedam. Le nekaj besed, piš mrzlega vetra poznega oktobra, in ves moj svet, vse lepe podobe, ki sem jih trudoma sestavljal, utrjeval in krasil, vse je postalo pohojena snežna brozga. I would never go over to the dark side, but the light has thrown me out …

Lahko iščem razloge, zakaj so se dogodki tako nesrečno iztekli, in vedno jih bom našel v sebi. Od tiste malodušnosti po izgubi Drine, nesposobnosti reči ne drugim, da bi delal le svoje stvari in ne tudi njihovih, neodločnosti zahtevati prostor in čas zase, da bi končal svoje obveznosti, s katerimi sem že itak odlašal skoraj do onemoglosti, pa tudi lenobe, da sem od danes prelagal na jutri, namesto da bi naredil kaj že včeraj. Ker ni bilo tako težko. Ampak zdelo se mi je pretežko. Ali pa nepomembno.  Ko se potem na koncu skoraj zgodi čudež in bi se vse postavilo na svoje mesto, pa naletiš na mino. Prej bi njene posledice lahko preprečil ali omejil, tokrat pa te raztrga do konca.

Ostane mi to, da lahko grem v Afriko, da si vzamem čas, da zlepim skupaj preostale koščke raztreščenega dostojanstva, in morda najdem voljo za naprej. Da poskušam najti način, kaj se da narediti iz te kolobocije, v katero sem padel. Ugotoviti, kako spet začeti sanjati. Vedeti moraš, da bom poskušal vse, da popravim, kar sem zajebal. Prekleto nizka je zdaj moja cena in prekleto veliko bom moral narediti, da bo še kdaj sploh zrasla. Vedeti moraš, da sem tako obupan, da razmišljam tudi o severu. Ampak brez tebe ne grem. Remember … I know what I want. Čeprav na trenutke ne vem čisto natančno, kako naj do tega pridem …

Z vsakim novim jutrom je nekoliko bolje. Celo spim že, ne premlevam v vsakih sanjah, kaj bi lahko takrat rekel ali kdaj prej naredil, da bi bilo drugače. Telo se je že precej očistilo od zlorabe tabletnih koktejlov, glavoboli so vedno šibkejši in napadi tesnobe so ponehali. Počasi bom lahko nehal le obžalovati izgubljene sanje, ampak si tudi drzniti sanjati nove. Sprva morda bolj sramežljive, drobne,kot peščeno saharsko zrno, krhke kot prve snežinke v vetru … a nazadnje bodo morale poleteti v nebo.

Ker drugače je vsega skupaj konec.

  • Share/Bookmark
 

Zapisal-a Ipsilon v 3.11.2009 ob 00:50 pod Razno - prazno

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !