Navigacija | In je čas

In je čas

Zalotim se, da se mi popolnoma nič ne da. Še dihal bi malo bolj z rezervo, če bi se dalo. Ne vem, ali gre za kronično pomankjanje spanja, za stres, nezadovoljstvo nad svetom, ali pa le za navadno lenobo. Pa saj naredim, kar se od mene zahteva, le za velike stvari, za velike koncepte nimam energije. Kam naj postavim svoj svet in kakšen naj bo? Takega majavega in prežvečenega, lačnega in plesnivega že kar nekaj časa ne prenašam več najbolje. Pa ne znam spremeniti… najraje bi se zabubil in vsaj za nekaj časa poskušal pozabiti na vse tisto, kar bi lahko bilo, pa ni. Na vse tisto, kar bi moralo biti in bi moral narediti, pa ne morem. Vse, kar sem zajebal, zamudil, vse, kar je v tem trenutku predaleč in pretežko, da bi dosegel in zmogel. Moj svet v milnem mehurčku je zarjavel, razpadel, se polomil, pomrznil in se strgal. Krpam le površinske rane. Globoke razpoke v šasiji ostajajo in grozijo, da bom lepega dne ostal bos in gol in sam.

Tako pride čas, ko skozi meglo drvim nekam, kamorkam, stran in zraven, in pridejo na vrsto Kovačič, Cohen in Waits. Njihov čas je, da se zapletejo v moje misli, nekam med tiste možganske vijuge, če jih le premorem, in me otrpnejo, uspavajo, zaledenijo in razstrelijo. Na prafaktorje. Potem cesta ni več pot, ampak samo mrzel, moker, umazan in hrapav asfalt, ki ne glede na vse kilometre, ki jih prevoziš, ne pelje nikamor. Trije raskavi glasovi vedno znova pokažejo verige. Danes ne upam ugasniti luči, prižgati še manj, jutri ne bo dan za Coming back to life. Tega že lep čas ne poslušam več.

Navada napravi znosne prav vse reči – po Janiju Kovačiču – naj se s tem tolažim?

  • Share/Bookmark
 

Zapisal-a Ipsilon v 7.01.2010 ob 01:46 pod Razno - prazno, zmajevanje z glavo

Mah, . če ni druzga :<

Komentar avtor Luka — 7.01.2010 @ 09:45

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !