Navigacija | Memories of 2004 pt. I

Memories of 2004 pt. I

“Hah”, sem vzvišeno prhnil in zamahnil z roko, češ takih neumnosti pa že dolgo ne, ko sem se naveličal tvojega utrujanja in moraliziranja, da mi je pravzaprav lepo in jamram le iz navade in imidža. Po prehitro požrti pici me je žejalo, dnevi brez spanja, ki so se iz tednov že počasi prevešali v mesece, pa so mi zbijali tolerančni prag nekam v maloro. Vedel sem, da nimaš pojma, pa se mi ni dalo, da bi karkoli komurkoli sploh poskušal razlagati. Raje sem žejo poskušal gasiti z vsem, kar mi je prišlo pod roke. Najprej s pivom, potem pa, ko sva se preselila v temnejšo betulo, sem cigaretni dim raje poplaknil z gin tonicom. Nenavadno, ampak pravzaprav sploh ne presenetljivo, z vsakom kozarcem, z vsakim dimom me je tvoje nabijanje manj motilo. Vedel sem, da ni važno, vedel sem, da ne glede na vse tvoje besede pojdeš z menoj domov, ko se bova odločila, da sva dovolj časa previsela v praznih lokalih, kjer natakarice zdolgočaseno bulijo v televizijo in upajo, da ne bo nihče pobruhal šanka, da jim ne bo treba preveč čistiti, preden se odpravijo domov. Zato sem držal jezik za zobmi in faco skrival za dimom, ti pa si govorila in govorila in jaz sem se delal, da te poslušam. Celo v oči sem te gledal, opazoval, kako trzajo mišice na tvojem vratu, in razmišljal, kakšen je že vonj tistega tvojega koščka kože pod ušesom in nazaj proti tilniku.

Ko sem se čez dve uri do konca izžet izvlekel iz tvojega vročega, premočenega, lepljivega in drhtečega mednožja, ko si prepotena in zardela popolnoma razgaljena ležala na mojih rjuhah in lovila sapo, na telesu pa so se ti poznali odtisi mojih objemov, poljubov in ugrizov, sem se z vrtečo glavo opotekel v kopalnico, se v ogledalu zazrl v lastne krvave oči ter vnete ustnice, sem se zavedal, da sem še enkrat, kot vedno, dosegel svoje. Čeprav sem bil gnoj, faliran, nesposoben, zanemarjen, zapit, depresiven težak brez prihodnosti, si vendar strastno strgala obleke z naju in nisi mirovala od trenutka, ko sva se prvič dotaknila, do takrat, ko nama je po divjem nabijanju v zategnjenih mišicah eksplodiralo in sva se sesedla vsak sam vase. Zazrt v krvave oči, skoraj skrite za vijoličastimi podočnjaki, sem spoznaval, da mi ni mar, ker me jutri, ob dnevu, ne bo poznala. Ko pa bo spet padla noč, bo bežala pred sabo in iskala potešitve nekje na dnu. Kot da bi bila sama pri sebi srečna, kot da bi jo rajcalo, ker je toliko boljša od mene. Vse tiste besede, pametovanja, to je bila njena predigra. Moja pa alkohol.

Slišal sem, kako je zaškripala postelja, kako se oblači in pobira po sobi razmetane stvari. Sklonil sem se, objel straniščno školjko in izbruhal vso svojo notranjost, le gneva, da se bom zjutraj zbudil sam, ne.

  • Share/Bookmark
 

Zapisal-a Ipsilon v 9.01.2010 ob 04:31 pod Razno - prazno, Sanjarije

klavdijakiazbicajnik

Pobič ;)

saj ne morem verjeti …

ti spet pišeš!

Ipsi, drži se školjke, oz. svoje notranjosti, bemti!

Klavdija KIA Zbičajnik

Komentar avtor klavdijakiazbicajnik — 25.01.2010 @ 22:31

Ipsilon

Hej, KIA, še znam tipkat. In dokler je školjka trdno privita v tla, me daleč že ne bo odneslo.

Komentar avtor Ipsilon — 26.01.2010 @ 15:43

klavdijakiazbicajnik

O-ja, to pa ja.

Če kdo zna tipkat, znaš ti.

Nikogar še ni odneslo,

če sam ni to želel.

Volja dela čudeže,

je pa res, da se rada

včasih skrije.

Lepo bodi in pozdravi

“izgubleno”, ki tudi zna tipkat.

Lep dan Ipsi,

Klavdija KIA Zbičajnik :)

Komentar avtor klavdijakiazbicajnik — 1.02.2010 @ 17:47

In dokler je školjka trdno privita v tla, me daleč že ne bo odneslo.

Komentar avtor wordpress premium themes — 26.06.2011 @ 17:24

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !