Navigacija | FUBAR squared?

FUBAR squared?

I like my town with a little drop of poison…

Ne vem. Danes res ne vem. Pred okni mojega brloga, ki je postal spet samo to, se riše dan. Vidim krompir, ki je že lepo zrasel, a med njim ni sončnic, pogleda mi ne zastira rastoč zeliščni vrt. Praznina je in praznina boli. V jutru, ko se pregnan potepam domov, pobožam ostro kamenje zidu, ki mi na prstih pusti le vlago minule nevihte in okruške kamenja, utrgam še eno marjetico, da jo vtaknem na mizo opustelega brloga, prav tam, kjer sem jo utrgal zate,… in ti si jo, dobesedno, použila… Moje misli, moje sanje, ti… Izgubljam se v teh jutrih, izgubljam se v najinih sprehodih, izgubljam se v dnevih, ki se rojevajo, ko jaz utrujen, zmeden, legam med rjuhe, ki sem jih pogrnil tudi zate. Za naju. Kaj to sploh pomeni? Kje je konec, kje je rešitev? Kaj midva sploh sva, če sploh sva? Alkohol, tobak in trampolin… Strast, ki ji ne pustiva zagoreti, zaradi lastnih pričakovanj, predsodkov, strahov? Kje si ti in kje sem jaz, kje se sekajo najine poti? Najhujši občutek je ta, da mi čas polzi skozi prste in ne najdem načina, da bi ga zadržal, vsaj za tisti trenutek, ko si v mojem objemu, ko me opaja vonj tvojih las, ko se potopim do konca v tvoje oči in si želim le to, da bi se v njih znova rodil. Luči so neusmiljene, dan naju vedno prežene narazen. Zakaj sva le ponoči lahko midva? Zakaj naju ni v luči dneva, zakaj ne moreva obstajati na soncu? Sva kot meduza, morski klobuk, ki se na vročem soncu in kamenju spremeni v neznaten madež na obličju sveta? Oh kako sovražim strah!… Mavrica je tako lepa stvar, a vendar sta zanjo potrebna tako nevihta kot sonce? Kaj si ti? Kaj sem jaz? Vsi vzponi, ki jih sam premagujem, ko ti, v nasprotju z mojimi željami in vsemi mojimi instinkti, pustim, da odideš v svoje sanje, kamorkoli že, me izmučijo do nerazpoznavnosti. You gave me only your dark eyes that melted my soul down to the place where it longed to be… Vem, da je več kot to. Tudi ti veš. A bežiš, bežiš, bežiš… in jaz se bojim trenutka, ko ne bom imel več dovolj moči, da te držim, da ti sledim, da te usmerjam na pot, za katero sveto verjamem, da je prava. Ne vem, kaj naj s teboj počnem… Tvoje besede so eno, tvoje misli in tvoja dejanja nekaj čisto drugega. To naju rojeva in ubija. Ko noč umira, sva midva res midva, in skrijeva se pred dnevom in svetom do trenutka, ko spet zbereva pogum in letiva. Pa tako malo bi bilo treba. Pistacije, losos na žaru… ko mi moj muc položi tačko na roko in prisloni še glavo, da komaj še tipkam, mi silijo solze na oči… Kje sploh je smisel? Ko noč umira in se dela dan, upanje brsti, ko je svetloba močna, crkuje, in jaz crkujem z njim. Objemam sekret svoje eksistence in vanj bruham vse, kar mi je sveto, razmišljam o kalibru .22, ki bi tako elegantno raztrgal moje zatilje in za vedno zaključil to zgodbo. Ni Hudičevega mostu, stal sem na njegovi ograji in scal smrti v brk. Who cares. I don’t… not anymore. Sčasoma boš spoznala mojo trdoto in mojo krhkost. V meglah jutra, ki se vleče okoli mene, sem samo izgubljena duša, ki ne najde priveza na razburkanem morju. Recept za lososa s kaprami, rožmarinom in  belim vinom, sveže oprane rjuhe in sanje o Mengorah z biciklom… Kje sem tu jaz? Kje je popotnik s sanjami o pustolovščinah, o vonju ognja in cimeta v daljavi? Se bom enkrat zbudil, čeprav objokan, in mi bo moja pot naprej jasna? Priznavam sebi in priznavam svetu, da je v meni ogromno strahu. Kaj naj z njim? Naj poskušam, da zbledi v njenem objemu, morda v lastni trdi debeli koži, ki jo gojim in negujem iz dneva v dan… Naj preprosto pozabim in zavržem še ene sanje? Strahopetno… pobegnil bi. Bil bi samo še spomin tistim, ki bi morda potratili delček svojega časa zame, če bi se jim sploh zdelo vredno. I need a passionate stranger, to rescue me from a lifetime of pain… Nimam več dovolj življenja, da bi se naučil igro igrati na novo. Samo ponavljam lahko stare vzorce, iste napake, in upam, da bodo semena padla v plodno prst. Pa je upanje že davno umrlo. Spati, pozabiti, umreti, to je edino, kar ostaja… upanje na srečne konce je samo iluzija. Izgubljena iluzija.

Don’t tell me of love ever lasting and other sad dreams…

  • Share/Bookmark
 

Zapisal-a Ipsilon v 30.05.2010 ob 05:41 pod Razno - prazno

Ah ,.. to je življenje!

Komentar avtor prometna nesreča — 14.01.2015 @ 05:16

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !