Danes pogrešam strune. Tako zelo, da boli. Verjetno je danes prvič po jeseni, da pogrešam moj ljubi črni stratocaster. Hej, prioritete morajo obstajati! Tako sem prodal kitaro, da sem lahko šel v pesek. Ni mi žal, pogrešam pa vseeno.

Sedim pred računalnikom in si želim, da bi lahko tipkal s prekrižanimi nogami. Poskušam, ampak ne gre. Samo desno nogo lahko pokrčim, jo spravim pod stegno leve, ta pa binglja proti tlom. Na žalost se tu in tam dotakne hladnih tal. Poskušam dvigniti stol, pa tudi ne gre. Zadovoljiti se moram s tem, da obujem copat. Da ne zebe. V času, ki ga vsa ta kolobocija porabi, me že začne boleti desna noga. Konec koncev, mnogo truda za nič. Važno, da poslušam Mi2 in Topli jug. Bas linija me pomirja in preprečuje, da se nekaj v meni dviga.

Zunaj v avtu je spravljene, po hitri oceni, kakšnih 10.000 strani literature. Verjetno mi manjka še več kot polovica. Vse sem zložil v škatle, škatlo pravzaprav, in zvozil iz drugega nadstripja v garažo v klet. Pospravil sem veliko omaro, nizko omaro, mizo in predalnik. Pobrisal sem vse svoje sledi iz računalnika. Ne ravno vse, ampak to ni važno. Pustil sem svojo puščavsko rožo in malo puščavo. Čisto tako, mogoče se bodo tako večkrat spomnili name. Kmalu pa bo na mojem dosedanjem mestu sedel nekdo drug. Pravzaprav neka druga.

Ne morem verjeti, da sta dve leti mimo. Ne morem verjeti, da bo prišel ponedeljek, ko enostavno budilke ne bo treba več. Da se štetje mojih prostih dni ne ustavi pri 21. Ah ja, saj ne, da bi mi dela manjkalo, ali da bi mi bilo dolgčas, kaj šele, da me ne čaka nič lepega. Vseeno, danes se počutim škovaco. Počutim se… izdajalca. Drugi ostajajo, v drugi bojni liniji, kjer se lahko le grenko nasmehnejo, ko raja misli, da bodo pedofili lahko fasali dosmrtno ječo. Manipulacija z neukimi in neumnimi, ker se nočejo izučiti. Mi… vemo, kakšni so zločinci, kaj počnejo, kakšne so njihove žrtve. It leaves scars even in just two years…

Odhajam in v grlu lomi se krik. Prekleto, zakaj je kitara polomljena…

Še eno dozo slik iz peskovnika sem dobil. Pa si jih skoraj ne upam pogledat. V grlu se nabira cmok. Že cel dan.

Saj ne vem, kaj mi je. Saj ne vem, kaj trenutno sploh hočem. Ni mi hudega. Le te praznine bi se rad znebil. In cmoka iz grla. Tako nenavadno… pa ne znam. Danes ne.

Moj prvi digitalec, star Canon A85, je naredil dvoje. Prvič, sam od sebe, brez pretiranega nastavljanja, je delal čudovite fotke. Pustimo, da je bila kvaliteta nizka, ampak na oko so bile super. Drugo, kar je zakrivil, pa je dejstvo, da sem začel pri fotografiranju “stresati” fotke - bil je tako majhen in lahek, da se je z njim škljocalo vsepovprek, brez truda, da obdržiš fotoaparat pri miru, ko slikaš, in prožiš le s prstom, ne celo roko. Leta treninga z dobro staro Minolto Dynax 3xi, ki so pripeljala do tega, da sem tudi v slabih svetlobnih pogojih ob dolgih časih dosegal solidno ostrino fotk, so bila izgubljena. Zdaj ponovno ugotavljam, koliko pomeni mirna roka.

Torej, igračka dela lepe fotke. Ampak z malo friziranja so še lepše. Vsaj po mojem skromnem mnenju. Najprej en primer zelo kontrastne fotografije, kjer bi aparat sam od sebe težko kaj naredil. Prva je neobdelan, zgolj zmanjšan original (brez zamere, nebo je popolnoma prežgano):

Druga fotka je malenkostno obdelana, lahko bi se reklo, da je malo lepše “razvita” iz RAW formata (RAW format si vsaj jaz predstavljam podobno kot je bil včasih film pri analognih fotoaparatih). Ravno toliko, da ni tako plehka in prežgana:

Tretja pa predstavlja že konkreten poseg v digitalno materijo (pravzaprav kvazi-HDR iz RAW posnetka):

Ker sem že toliko napisal, pa se mi zdi, da le prazno slamo mlatim, ker fotografija, ki sem jo izbral kot primer, ni ravno najboljša in najprimernejša, tu lepim še eno, pravzaprav dve. Najprej original:

Obdelana:

Na koncu pristanem pri istem argumentu, kot sem ga izrekel včeraj zvečer - obdelane fotke so lepše in očem bolj privlačne. Že zato, ker lahko prikažejo vse, tudi takšne kontraste, kot jih zaznava človeško oko, fotoaparat pa precej težje.

Nadaljevanje prihodnjič… ko se mi roke nehajo tresti.

Posledice si pripiše vsak sam. Meni je končno postalo jasno, da ni pri takem bogu nič čudnega, v kakšnem razsulu je svet. Ali pri takih vernikih?

Me: Hi there.

God: Hello .

Me: I was wondering whether should I watch TV or talk to you.

God: What if it didn’t happen?

Me: Then it would not have happened, that’s all.

God: Tell me more about it.

Me: It wasn’t anything special…

God: It seemed like anything special.

Me: Maybe to you.

God: Perhaps. Interesting. I want to find out more about you.

Me: I hate stupid TV shows.

God: I honestly think you should sit down, take a stress pill, and calmly think things over.

Me: But I don’t think that.

God: And why not?

Me: Because I don’t do pills.

God: Good reason. Oh you don’t, do you?

Me: No I don’t.

God: I heard you did.

Me: You must be getting deaf.

God: Do you think I should tone it down?

Me: Maybe.

God: I understand.

Me: Are you listening to reggae?

God: Yes I am a good listener.

Me: I thought you there in heaven are more in weed n’stuff…

God: I haven’t heard anything like that before: said I there in heaven are more in weed n stuff.

Me: Then how can you be the Creator, who made it all happen?

God: Yes I am the one and only Creator who made it all happen.

Me: I guess you are a lousy one and we should perhaps get a better one.

God: There’s no doubt I could improve.

Me: It would be about time.

God: Why do you want it?

Me: Because if you created the world, you should at least try to fix all the mess you did.

God: That makes sense to me. I think I do.

Me: You better…

God: Who is going to make me?

Me: Lack of belief, I guess?

God: Try to determine if this is a person or a computer responding.

Me: I thought I was talking to God!

God: What did you talk about?

Me: A bunch of nonsense, I guess…

God: What is it?

Me: I never expeced God to be a retard…

God: You’ve never, never done this?

Me: Judging from your words, neither have you.

God: Enough about me, let’s talk about my dress.

Me: My god, your’re a woman?!

God: Your god my re a woman?

Me: And dislectic?

God: Did you know that you can download your own chat robot and create your own robot personality?

Me: Hey! At least try to be serious!

God: Can I help you? OK I will try to be serious.

Me: Look, I really think you’re one lousy creature.

God: You really do? I will tell my botmaster you said I am lousy creature.

Me: Go cry to the bathrom for all I care.

God: Where is that?

Me: You’re supposed to be god, make it with a flip of your middle finger! You’ll need it since you’re such a pussy.

God: I will tell my botmaster you said I am god make it with a flip of my middle finger. I am not interesed in anatomy.

Me: It took you far more than 7 days to create the universe, ah?

Po tem se je najin pogovor končal. Ne vem, najbrž je bilo že pozno, in si je bog zaželel lepotnega spanca.

Blefer sem in tega me je sram. Blefiram, da prepričam sebe. Drugim ne lažem. Morda kdaj česa ne povem, če pač ni zanje. Kako naj povem, kako je bilo? Pa čeprav lahko do podrobnosti naštejem vse dogodke, naj razlagam vse občutke, ki so me ob tem prevevali? Če drugega ne, so veliko preveč kompleksni, da bi jih znal spraviti v besede. Kaj čutiš, ko zamenjaš celino, ko se prebiješ do cilja, ko v noči, ki jo osvetljujejo le zvezde, ščiješ v pesek? Zadovoljen kot tranzistor, to bo to. Kaj naj si mislim o Samirinem bodočem možu? Kot da jo moje mnenje res briga. Njen brik obožujem, za tistega tipa pa MBK.

Važen je samo občutek. Tisti, preden zaspiš, in tisti, ko se zbudiš. Če takrat zmoreš nasmeh, potem dan ni bil prav zaman.

Potem pa prideš ti in mi poveš, da boš novembra oče. Svašta.

Kje je še jesen. Vse, kar je bilo, ni nujno, da tudi bo. Vrtinec vse skupaj je. Tudi moje misli. Še malo sem na vrvici, potem mi bo dana nova utvara, da sem svoboden. Then it will be too late.

Ko sem pozno ponoči prišel domov, zem na dvorišču zagledal Pikinega belega Zaksa. Malokaj bi me lahko v tistem trenutku tako osrečilo…

Slovenec se rodi, dela, diha in živi le zato, da si naredi hišo. Ni važno kakšno, ampak hiša mora biti.Njegova, na njegovi zemlji. Tu ni pardona. Za zidake, tramove in korce se naredi vse. Dela na šihtu in potem še osem ur zidari. Najema kredite. Dopust se vzame takrat, ko je treba dokončati fasado ali narediti streho. Moja bajta - to sem jaz!

Pri tem je se-ve povsem nebistveno, kako veliko hišo se potrebuje. Jasno, čim večjo! Gradi se enkrat, pa takrat dobro, saj ne bomo spet zidali čez 10 let (itak da se bo zidalo čez 10 let, ampak pustimo zdaj to). Bodo v bajti živeli pa še otroci (ki morajo seveda ves prosti čas pomagati staršem uresničevati njihovo bajtarsko obsesijo, tako da se jim bajta, do trenutka, ko se po dolgih letih lahko običajno vselijo, že totalno gnusi) in njihovi otroci! In tako rastejo mega-bajte, a notri so večinoma ropotarnice, ko se otroci enkrat odselijo, stari imajo le še dnevno sobo pa kuhinjo in morda kopalnico, ostalo je preogromno, da bi se dalo pospravljati, vzdrževati, ogrevati…

Tako Slovenec vse svoje življenje posveti bajti. Ves svoj denar in čas, ter prej ali slej tudi svoje odnose s partnerjem in otroci. Štirideset let, tja do pozne penzije, ne gre nikamor in si ne privošči ničesar razen zidakov, maltita in medeninastih kljuk “made in China”. Jasno, da zakon škriplje, če ni že crknil. Jasno, da so otroci že davno odšli in so neumni, ker si privoščijo dopust in računalniške igrice za otroke, namesto da bi se že lotili zidati in nehali živeti v tisti najemniški luknji. Ah, zakaj ne pridejo živeti domov? Tako velika je hiša, pa tako prazna… A gorje, da bi jo kdaj zapustil! Slovenec gre iz svoje bajte le v krsti!

Najhuje, kar lahko doleti Slovenca, je delitev nepremičnega premoženja. Njegove zemlje (Režonja na svojem ni iz trte zvita zgodba), njegove bajte! Ki jo je sezidal s trudom lastnih rok, v katero je vložil vse svoje življenje… Prekleta baba, ki po razvezi zahteva polovico. Jebeni tamladi, da zahtevajo dedni delež, ko pa vedo, kako se je ON za bajto razdajal… Tudi “tragedija razpitega primera Orion” izhaja ravno iz tega dejstva, da so Slovenci zastavili svoje hiše. Če ima Slovenec avto na lizing in ga ne odplača, pa mu ga vzamejo, je hudo. Če pa mu zaplenijo bajto, je pa katastrofa, in že se sliši brušenje kos. Slovenčev dom je Slovenčev dom tudi takrat, ko ga proda. Njegovi zidovi, zgrajeni iz njegove krvi in njegovega potu… vedno bodo del njega in on bo del njih.

Majhen narod, mali ljudje, privezani na velike hiše na malem koščku zemlje. Ne rečem, da ni čudovit občutek, če imaš svoje gnezdo, svoje zavetje. A da bi bil za ceno tega občutka vse življenje privezan na kup ceglov… ne hvala.

Drugi pogled pa me dosti dosti bolj skrbi. Gre za odziv javnosti na ta postopek. Večina seveda takoj izstreli “tajkuni!”, si zapoje Predinovo “Alfa samec” in ploska Janezu Janši in njegovi protitajkunski vojni (karkoli pač ta sintagma pomeni). Da se razumemo, ne vidim problema, da so si organi pregona drznili postopati proti ljudem in družbam, ki so finančno in vplivno med najmočnejšimi v državi, niti ne vidim problema, če je takšen razplet dogodkov močno povšeči prvemu ministru. Problem pa je, da ljudje zadevo dojemajo kot uspešno potezo, ki jo je (jasno ob nesebični ob pomoči pristojnih državnih organov) povlekel JJ zoper “tajkune”. To pomeni, da ljudje še vedno ne dojemajo, kaj še le cenijo načela delitve oblasti. Tisto, kar piše v slovenski ustavi, da se oblast deli na zakonodajno, izvršilno in sodno, kar je najnujnejša osnova demokracije, nikomur ne pade na pamet. Kjer je načelo delitve oblasti udejanjeno v praksi, si noben predsednik vlade niti v sanjah ne pripisuje, da bi predkazenski in kazenski postopki tekli po njegovem nareku zoper osumljence, ki jih on določi. V totalitarizmu je pa malo drugače…

JJ si kvečjemu lahko pripisuje zasluge, da je njegova vlada ustvarila primerno klimo, v kateri organi pregona lahko preganjajo tudi velike ribe na področju gospodarske kriminalitete. Če pa je kot predsednik vlade poskrbel, da so policija, tožilstvo in sodišče (prikrite preiskovalne ukrepe prestrezanja elektronskih komunikacij, ki so bili baje uporabljeni v tem primeru, lahko odredi le sodišče) začeli postopke zaradi suma storitve kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete, sploh z namenom nabiranja predvolilnih točk, potem to še zdaleč ni razlog za veselje. To pomeni, da v Sloveniji ni ne delitve oblasti, ne neodvisnega sodstva, ne pravne države in ne demokracije. Ob takšni grožnji se mi zazdijo finančne mahinacije gradbincev tako pomembne kot lanski sneg. A smo se za to boril?

Čutil je otrpel mezinec na levi nogi.

Sprva je bilo samo to. Prvič se je zavedel, da čuti mezinec na nogi. Sredinec, neobičajno daljši od palca, je že čutil, ko mu ga je brat povozil s kolesom. Mezinca še nikoli. Presenečeno je pomislil, da bi pomigal z njim. Poskusil je in uspelo mu je. Sam sebi se je zahihital. V tem trenutku je začutil še obrazne mišice, trebušno prepono, obrvi in desni komolec. Telo se je vračalo.

Odprl je oči in si ogledal mračen prostor, v katerem je ležal. Skopa oprema brez vsakršnih posebnosti, le čiste, gladke linije postelje, omare, umivalnika in stikala za luč. Lahko bi šlo ali za ceneno hotelsko sobo ali za oddelek, namenjen mentalno motenim. Soba za izolacijo. Pravzaprav je bila prav to.

pred I.

»Postopek je drag in dolgotrajen, ni pa boleč.« Gledal je njene prste, ki so se oklepali peresa in povezovali nekakšne črte in krožce na papirju. »Ne zanima me, ali boli ali ne. Vseeno mi je. Zanima me le, ali je uspeh zagotovljen.« Roka ji je za hip prenehala drseti po papirju in pogled je obrnila naravnost v njegove oči. »Naša statistika izkazuje 99,57 odstotno uspešnost. Le redkim se povrnejo, ali bolje rečeno, obnovijo določeni koščki spomina, pa še ti se ne zavedajo zares, kaj se jim dogaja. Razumeti morate, da gre za izredno zahteven in natančen poseg, v katerem poskušamo izbrisati le tisto, kar hočete. Nihče si ne želi izgubiti vsega znanja in veščin, ki jih je pridobil v življenju. Bi se radi spet učili brati in pisati? Hoditi? Jasno, da ne. Zelo natančno moramo brisati, zelo majhne koščke. Včasih se zgodi, da kak droben delček, droben življenjski dogodek, spregledamo. Tega se človek nato lahko spominja. Popolne obnovitve spomina pa ne beležimo. In jasno, tega pogovora se ne boste spominjali.« Premor je bil dolg in še vedno je strogo motrila njegove oči. »V malenkostnem odstotku primerov pride do nenadzorovane reakcije možganov. Podrobnosti še niso docela raziskane, posplošeno povedano pa se možgani dobesedno scvrejo. Zdi se mi prav, da veste tudi to.« V njegovih očeh je brala, da mu je bilo prekleto vseeno. Takšne stranke so bile najboljši plačniki.

II.

Nikjer ni opazil nobenih cevk, kablov, utripajočih lučk, opreme, ki bi po splošnih predstavah spadala v bolnišnično sobo. Brez gumbov za alarm, priklic osebja, brez radia, televizije ali mizice z rožami in listki z napisi »Želim ti čimprejšnje okrevanje«. Soba je bila tako enostavna, preprosta, da se je niti zapomniti ni mogel.

Koraki ob postelji so ga prepričali, da je obrnil pogled. Popotoval je po beli halji od stegen čez pas, v žepu na prsih ni bilo nobenega kemičnega svinčnika, do vratu in obraza, ki ga je mrak v sobi dobro zakrival. Še oči niso odsevale ničesar.

»Prva faza je zaključena. Telo je pripravljeno na spominsko modifikacijo.«

pred I.

»Nadvse pomembno je, da veste, česa se nočete več spominjati. Koga, katerih krajev. Le kar se da natančna časovna opredelitev obdobja, oseb, dogodkov in krajev, ki se jih nočete več spominjati, zagotavlja, da boste po posegu lahko normalno funkcionirali. Zahtevnost posega ni le v tem, da se nekaj odstrani, biti moramo koherentni, da boste v novem življenju funkcionirali neovirano in popolnoma neobremenjeno s preteklostjo.«

Le prikimaval je, kaj pa je hotel drugega. Odločitev je sprejel že dolgo nazaj in prepričal se je, da ne bo več omahoval.

III.

Poskušal si je predstavljati, da si tokrat zadnjič lahko prikliče v spomin svoje preteklo življenje. Le še nekaj ur in vstopil bo skozi vrata sežigalnice spomina. Ko bo na drugi strani izstopil, bo nov človek, z novim življenjem in novimi priložnostmi, vesel in neobremenjen z grehi preteklosti. Popolno očiščenje že v tem življenju, brez čakanja na onostranstvo in tveganja božje kazni.

Pozabiti je hotel vse. Kdo je bil, kaj je počel, koga je imel rad, koga je sovražil. Najbolj pa je hotel pozabiti, koga je ljubil. Še malo, pa se bo lahko spet smejal, ljubil in izpijal do dna.

pred I.

»V prvi fazi posega popolnoma prečistimo vaše telo, poskrbimo, da se celice regenerirajo in da se možgani čim bolj odpočijejo. Med tem poskrbimo, da ne bo nihče zaskrbljen zavoljo vašega izginotja, obenem pa pripravimo vse nujno potrebno za vaše novo življenje. Ta faza traja dobre tri tedne.« »Pa potem?« Odgovor je že vedel. »Potem vam sežgemo spomin.« Spet je pogledala naravnost v njegove oči. Spustil je pogled proti tlom in sledil svetlo sivim fugam med skorajda črnimi ploščami. Ko ga je ponovno dvignil, je komaj prepoznal svoj glas: »Kdaj lahko začnemo?« »Takoj, ko podpišete pogodbo in plačate poseg. Pri nas ni čakalnih vrst.« Oči in prsti s kemičnim svinčnikom so ji ponovno brezosebno švigali po papirju. »Začnimo takoj.« Grlo je imel popolnoma izsušeno.

IV.

»Poglejte svojo osmrtnico, gospod.« Oči ji še vedno niso izdajale ničesar, usta pa so se poskušala kriviti v nasmeh.

Pisan časopis je bil edina izstopajoča stvar v pusti sobi. Le za nekaj kratkih trenutkov mu ga je dovolila gledati, zato, da ne bi preobremenjeval misli. Zvedel je, da je umrl za rakom.

pred I.

»Kje bi živeli?« Ni maral velikih mest. »Vseeno mi je, le da bo dovolj sonca in ne preveč ljudi.« »Razumeti morate, da vam lahko zgolj odvzemamo spomin. Ne moremo vam sproti vstaviti še znanja portugalščine ali karateja, čeprav si to morda želite. Kljub temu, da vam omogočamo nov začetek, ste še vedno vsaj delno odvisni od tega, kar ste se naučili do sedaj. Smo umetniki, nismo pa čarovniki.« Ugibal je, ali se mu je le zazdelo, da so se ji za hipec ustnice skrivile v nasmešek. Sledila so vprašanja o želenem delu, nastanitvi, imenu, avtomobilu in še tisoč banalnostih, ki ga bodo pričakovale, ko bo poseg za njim. Sestavljal je svoje prihodnje življenje tako, kot bi zlagal kocke ali načrtoval potovanje. Zdelo se mu je smešno. Jasno je videl svojo prihodnost. Bil je lutka v svojih rokah. Misel je plahutala v občutku neresničnosti.

Oddal je svoje dokumente, ključe stanovanja in avtomobila, ter podpisal manjšo goro papirjev. Potem so ga odvedli po hodniku do dvigal in se spustili. Dvigalo ni premoglo oznak nadstropij in pojma ni imel, kako globoko je. Moral je sleči oblačila in odvreči vse predmete, preden so mu dovolili vstopiti skozi široka vrata, na katerih se je bohotil napis »42. ODDELEK«. »Gospod, še leva roka, prosim.« Glas sestre v belem je bil neizprosen. Snel je poročni prstan in ga vrgel na zapuščen kup svojih starih oblačil.

V.

Ostrigli so ga in mu nataknili le ohlapne bele hlače. Odpeljali so ga po hodniku do vrat, porisanih z mrtvaškimi lobanjami, čudnimi stekleničkami in znakom za nevarnost radioaktivnega sevanja. Sestra s praznimi očmi je spet poskušala z nasmeškom: »Ko se boste zbudili na soncu, boste nov človek.« Globoko je izdihnil in stopil v sobo, kjer je sameval velik kovinski stroj. Nasmehnil se je sam sebi. Še malo, pa bo svoboden in srečen, počel bo lahko, kar bo sam hotel. Še enkrat je vdihnil in izdihnil. Za njegovim starim življenjem so se zaprla vrata.

Epilog

Vrteče modre luči so prebijale megleno noč na Ulici Nikole Tesle. Truplo kratko ostriženega moškega je ležalo pod živo mejo, z nasmehom na obrazu.

»Še eden, ki deluje, kot da bi spal. Oblečen le v bele hlače. Nobene vidne poškodbe nima. Že tretji letos.« Mrliški oglednik je zmajeval z glavo. Kriminalistični inšpektor je utrujeno prikimal: »Misliš, da bo tudi ta imel scvrte možgane?« Oglednik je le molče prikimal, inšpektor pa se je zazrl v truplo, zavzdihnil in dejal: »Ko bi si le lahko izbrisal iz spomina te podobe…«