Navigacija | Ples po tipkah

22.09.2009

Ležim, zamujam …

… svoj lasten lajf. Zunaj sije sonce (uh kakšen dober začetek zapisa), čaka me miljon dela, jaz pa se skrivam v najtemnejšem kotu brloga, ki pravzaprav ni več moj, in se delam, da ni ničesar več, kar bi me zares zbudilo. Danes ne najdem točke, da bi dvignil sebe, kaj šele Zemljo. Naj mi danes nihče ne pride preblizu, ker sem prazen, tečen, zelen in pobruhan od samega sebe. Ujet sem v peščeni luknji in ne morem ven. Pesek se neprestano podira pod mojimi nogami, ko se poskušam vzpenjat proti robu, in nikamor ne pridem, le vedno bolj sem utrujen in vedno bolj mi postaja vseeno, če vse crkne na neusmiljeno žgočem soncu. Požirka hladne vode pa ni.

Razpizdilo me je spoznanje, da je cel svet le za mišji k … (klik, ne kurac) oddaljen od mene, a že po pol ure ni več ničesar, kar bi še hotel videti in vedeti.

  • Share/Bookmark

Zapisal-a Ipsilon v 22.09.2009 ob 12:03 pod Razno - prazno
5 oseb je oddalo komentar

4.09.2009

Našel sem trenutek

Ne vem, zakaj, a spet sem našel trenutek, da se zavijem v te besede kot v meglico, ki se zvečer, v dneh po poletni nevihti, prismeji nad reko takrat, ko je so sence že premagale sonce. Tako sem zdaj spet tu, čeprav brez jasne misli, kaj hočem povedati. Vem le, da bi se rad igral z besedami, jih malo cefral, gradil z njimi mehke valove in jih potem raztrgal na čereh bruhanja nad svetom, nad ljudmi, predvsem nad seboj. Ko se znajdeš na pogorišču vasi svojega lastnega sveta, tavaš med ožganimi ruševinami in z vej dreves snemaš obešena iznakažena trupla tistih, ki so nekoč bili tvoje življenje, pač ni pravi čas za obžalovanje, kesanje, solze, pokoro in upanje. Ja, spet je Balašević nekaj napisal že pred menoj, in spet se bom igral z njegovimi besedami, ne le s svojimi. Ali grom izbere hrast ali se hrast nastavi strelam? Elementi treskajo svoj pradavni ples, čisto malo že diši po žveplu in ozonu, jaz pa sem v trenutkih zavedanja le režeča spaka z rožički, krvavimi očmi, alkoholno sapo in zašiljenimi zobmi, poskakujem in zapeljujem svoje žrtve, da si prostovoljno raztrgajo čreva le zato, da lahko brodim po njih in napovedujem prihodnost.

Ko se zjutraj zbudim sam, ni drugega kot hlad, otopelost, prazen pogled in bruhanje v školjko, kleče, da ne umažem belih copat. Samo krvave oči ostajajo in na jeziku okus po krvi.

In seveda nič ni resnično in vse je dovoljeno. And who the fuck am I to dare to believe in the future? But still … I do.

  • Share/Bookmark

Zapisal-a Ipsilon v 4.09.2009 ob 00:08 pod Razno - prazno
3 oseb je oddalo komentar

7.03.2009

Nisem…

… pisal na ta zaslon že ogromno časa. Ne bom rekel, da se mi ni zgodilo nič takega, kar bi bilo vredno pisane besede… daleč od tega. Mogoče je bilo vsega celo preveč… občutenja, odnosi, pričakovanja, razlage, smisli… meseci so tekli in čustva so se nabirala. Tam nekje zadaj za delom, za vsakdanjikom, za imidžem. Sedaj mi ostaja še nekaj ur do takrat, ko se spet odpravim tja, kjer mi srce pravi, da sem doma. Kljub temu, da pravzaprav ne bi smel, da bi moral biti priden, deloven, uspešen in še vse ostalo sranje, ki gre k tem pridevnikom. Ne bi, vsaj ne bi še, nočem, ne morem, nočem, nočem…

No moss grows on a rolling stone…

Za točak se bršljan ne hvata…

Vse pomeni isto. Vse v tem trenutku pomeni mene in upam, da bo to pomenilo mene tudi v trenutkih, ki sledijo… Če jih bo še kaj.

A generation lost in space… Ne trdim, da nikoli nisem poskušal, a še vedno ne znam biti tak, da bi uspel ugajati vsem, ki mi nekaj pomenijo. Ker cenim samo nevihte, ker ne čutim, če ni ekstremov. Ker bi rad bil, vsaj še naslednjih petdeset let, vsaj še malo mlad in se znal veseliti vsakega novega jutra,  vsakega sunka burje, vsake sveže noči, vsake opoldanske pripeke posebej.

Adijo.

  • Share/Bookmark

Zapisal-a Ipsilon v 7.03.2009 ob 00:40 pod Razno - prazno, Sanjarije
1 oseba je oddala komentar

16.10.2008

In na koncu bo padel sneg…

Neusmiljen in leden veter sem izkusil že pred slabim mesecem, ko sem se po petih letih končno spet odpravil na Krn. Kljub temu prvemu klicu zime v hribih snega še ni bilo in če si kje našel zaveten kotiček, je sonce še čisto prijetno grelo.

Še bistveno bolj prijetno je grelo začetek tega tedna, ko sem se četrtič v življenju poskušal spraviti na konja, tokrat prvič na Almo/Melisewyn/Mel. Priznati moram, da sem bil kar navdušen sam nad sabo, ko mi je uspelo, da sem se s tal “zavihtel” na njen gol hrbet. Res pa je, da navdušenje ni trajalo ravno dolgo časa. Med tem, ko  mi je moja draga poskušala dopovedati, naj se vsaj za grivo primem, se je Alma/Melisewyn/Mel odločila, da ji čisto vsakega kretena pa res ni treba prenašati, in me je elegantno stresla na tla. Pravzaprav me je še malo zagnala v zrak, in ko je gravitacija rekla, oprosti, to pa ne gre, da bi kar v zraku visel, in mi začela približevati planet Zemljo, se je kobilica lepo odmaknila. Še dobro, da so bila tla mehka. Še dobro, da mi je bilo, kljub izredno kratkemu času, v katerem se je vse zgodilo, povsem jasno, kaj se dogaja (na to sem še posebej ponosen!), pa sem se na mehka tla le malo bolj nasilno ulegel… ah ja, potegnimo raje kar črto – četrtič na konju in prvič na tleh. Počutil sem se pet let mlajšega!

Danes pa se je jesen odločila, da bo izklopila sončne programe. Dež pada, čisto zares, skozi zaprto okno slišim, kako nabijajo dežne kaplje po vejah in z njih klatijo pisane liste. Nič več se mi ne da. Bi gledal televizijo, pa nič pametnega ni. Bi zakuril v kaminu, pa ga nimam. Bi se stisnil k tebi, pa te ni tu. Bi sanjal o poteh na jug, pa so tako daleč in tako nemogoče, ker sem sam. Preveč je šraufov, da bi jih zategoval sam, in preveč je sipin, da bi povsem sam med njimi iskal prave poti. Poslušam… dež nabija vedno močneje. Konjem poganja zimska dlaka. Vidim jih, ko zaprem oči, stojijo na razmočeni zemlji, malo v zavetju dreves, čisto pri miru so, dežne kaplje pa polzijo po njihovi dlaki, tam pod trebuhom se družijo v cele vodne zaplate, ki potem v curku planejo proti tlom. Ušesa imajo povešena, da jim ne teče vanje. Kljub mrazu izžarevajo vročino. Čakajo, da bo na koncu padel sneg.

Tudi moj mali muc je že pripravljen na zimo, a kljub dolgi gosti dlaki vedno raje išče tople kotičke. Tako se je danes odločil, da mu je toplota računalnika prijetnejša od mojega naročja. Komaj mi je pustil, da sem po dolgem času prebral Nimfine zapise.

Ko na koncu bo padel sneg, še vedno ne bom vedel, kaj naj s sabo. Spet hočem preveč.

  • Share/Bookmark

Zapisal-a Ipsilon v 16.10.2008 ob 22:40 pod Razno - prazno
10 oseb je oddalo komentar

10.10.2008

Jesen ob morju

Zadnjič nama je le uspelo, pod (sicer resnično) delovno pretvezo, da sva se vsaj za nekaj časa znašla ob morju. Jedla sva girice, pico in sladoled, gledala barke, se spotikala po tlakovanih ulicah, ko sva zvečer šla na sprehod, vse tako, kot se spodobi, a kesam se, ker nisem niti mezinca leve roke pomočil v slano vodo. Tako mi je všeč, da grem lahko zjutraj, pravzaprav dopoldne, ko enkrat preženem spanec z vek, čisto počasi do trgovine po svež kruh in na tenko narezano salamo, med hojo pa opazujem ljudi, ki na terasah malih barov, razprostrtih po ozkih ulicah, vpijajo vonj svoje kave in klepetajo z znanci. Kot bi jim uspel ukrasti majhne trenutke, ki bodo odslej samo moji. Ukradeš človeku dušo, če ga opazuješ, kako pije kavo , pa mu vidiš v očeh, da se mu ne mudi? Zdaj se sprašujem, zakaj si nisem tudi jaz vzel časa, naročil kave, je použil droben požirek za še drobnejšim požirkom, da bi trajala čim dalje… in pozabil, da na svetu obstajajo ure.

Pa po šestih letih sem bil spet na Solinah. Sečoveljskih, Piranskih, saj ni važno. Tire in vagončke imajo, najraje pa bi videl, da bi namesto lokomotiv stopinje v muljastem blatu puščali sivi oslički. Rad imam osličke, tako enostavno se je identificirati z njimi. Kot da se poznamo že milijon let. Na Solinah mi tudi ni jasno, v kateri hišici so Vedija položili k večnemu počitku. Če se kdo še spomni Poletja v školjki, ve, o čem govorim. Meni se zdi, da sem enkrat vedel, katera je bila, ampak danes so Soline čisto drugačne kot pred leti. Včasih so začarale s svojo samoto, skorajda osamljenostjo, a danes so žive. To je nedvomno dosežek in vesel sem ga. Pa nekaj v meni vseeno nostalgično objokuje nekdaj od vseh pozabljene zapuščene kanale, razpadle hišice, podirajoče se nasipe, vse tisto nikogaršnje kraljestvo, ki je zavetje nudilo le otročadi, pticam in pred vetrom skrivajočim se sončnim žarkom.

Zdaj sva nazaj na celini, jesen je tu. Ostalo pa je nekaj utrinkov. Za spomin na dan pred tremi leti, ko sva prvič skupaj šla na sprehod.

  • Share/Bookmark

Zapisal-a Ipsilon v 10.10.2008 ob 21:08 pod Foutou, Razno - prazno, Sanjarije
6 oseb je oddalo komentar

30.09.2008

Žalosten.

Malo pomirja le toplo oko. Ali pa le poglablja bolečino.

  • Share/Bookmark

Zapisal-a Ipsilon v 30.09.2008 ob 22:40 pod Foutou, Sanjarije, zmajevanje z glavo
1 oseba je oddala komentar

27.09.2008

Skok nazaj v (deževno) poletje

Dolžan sem še marsikakšen zapis za nazaj. Recimo moj pogled na tole pisanje. Tehnične težave. Se strinjam. Ampak čisto prisrčno je gledati, kako se vsak po svoji pameti trudi, da bi kako pomagal, kako se tminski župan potegne nazaj, ko mu rečeš, da bo treba financirati kakšno boljšo opremo, kako se zdi vsem fajn, ko se težave prebrodijo. Naftalin. O ja. Feo je pred tridesetimi leti izgledal ulala kaubojc. Danes pač potrebuje očala, jebat ga. Pa Pengov verjetno rabi nova jetra. Kreslin vsaj prizna, da so bili takrat še mlajši in z več lasmi, pa jim ni bilo treba nositi klobukov. Pod črto, hvala bogu, da se sploh še kaj dogaja glede na vsesplošno apatijo oziroma komercializacijo. Ko jebe tehnične težave. Konec koncev pa je improvizacija glavni adut organizacije takih fešt :) Čeprav za naslednjič dežja res ni treba naročiti. Priznam pa, meni je bilo najbolj zanimivo zato, ker sem lahko škljocal. Rezultati v ČB:

Za konec pa še ena kolorirana:

Tako da Feo, še enih trideset ti jih privoščimo vsi!

  • Share/Bookmark

Zapisal-a Ipsilon v 27.09.2008 ob 19:28 pod Foutou, Razno - prazno
5 oseb je oddalo komentar

21.09.2008

Končno…

Laže diham. Nekaj pa je :D

  • Share/Bookmark

Zapisal-a Ipsilon v 21.09.2008 ob 22:07 pod Za mislit
2 oseb je oddalo komentar

18.07.2008

Je sais pas…

… kaj bi rekel. Poletni večer je zunaj, trava je čisto malo mokra od mini plohe izpred nekaj ur. Če pridem z nosom preblizu tlom, voham, kako gnijejo nezrela odpadla jabolka. Sovražim ta vonj, skoraj tako močno, kot vonj po jabolkih, ki še niso gnila.

Danes pogrešam strune. Tako zelo, da boli. Verjetno je danes prvič po jeseni, da pogrešam moj ljubi črni stratocaster. Hej, prioritete morajo obstajati! Tako sem prodal kitaro, da sem lahko šel v pesek. Ni mi žal, pogrešam pa vseeno.

Sedim pred računalnikom in si želim, da bi lahko tipkal s prekrižanimi nogami. Poskušam, ampak ne gre. Samo desno nogo lahko pokrčim, jo spravim pod stegno leve, ta pa binglja proti tlom. Na žalost se tu in tam dotakne hladnih tal. Poskušam dvigniti stol, pa tudi ne gre. Zadovoljiti se moram s tem, da obujem copat. Da ne zebe. V času, ki ga vsa ta kolobocija porabi, me že začne boleti desna noga. Konec koncev, mnogo truda za nič. Važno, da poslušam Mi2 in Topli jug. Bas linija me pomirja in preprečuje, da se nekaj v meni dviga.

Zunaj v avtu je spravljene, po hitri oceni, kakšnih 10.000 strani literature. Verjetno mi manjka še več kot polovica. Vse sem zložil v škatle, škatlo pravzaprav, in zvozil iz drugega nadstripja v garažo v klet. Pospravil sem veliko omaro, nizko omaro, mizo in predalnik. Pobrisal sem vse svoje sledi iz računalnika. Ne ravno vse, ampak to ni važno. Pustil sem svojo puščavsko rožo in malo puščavo. Čisto tako, mogoče se bodo tako večkrat spomnili name. Kmalu pa bo na mojem dosedanjem mestu sedel nekdo drug. Pravzaprav neka druga.

Ne morem verjeti, da sta dve leti mimo. Ne morem verjeti, da bo prišel ponedeljek, ko enostavno budilke ne bo treba več. Da se štetje mojih prostih dni ne ustavi pri 21. Ah ja, saj ne, da bi mi dela manjkalo, ali da bi mi bilo dolgčas, kaj šele, da me ne čaka nič lepega. Vseeno, danes se počutim škovaco. Počutim se… izdajalca. Drugi ostajajo, v drugi bojni liniji, kjer se lahko le grenko nasmehnejo, ko raja misli, da bodo pedofili lahko fasali dosmrtno ječo. Manipulacija z neukimi in neumnimi, ker se nočejo izučiti. Mi… vemo, kakšni so zločinci, kaj počnejo, kakšne so njihove žrtve. It leaves scars even in just two years…

Odhajam in v grlu lomi se krik. Prekleto, zakaj je kitara polomljena…

Še eno dozo slik iz peskovnika sem dobil. Pa si jih skoraj ne upam pogledat. V grlu se nabira cmok. Že cel dan.

Saj ne vem, kaj mi je. Saj ne vem, kaj trenutno sploh hočem. Ni mi hudega. Le te praznine bi se rad znebil. In cmoka iz grla. Tako nenavadno… pa ne znam. Danes ne.

  • Share/Bookmark

Zapisal-a Ipsilon v 18.07.2008 ob 20:44 pod Razno - prazno, Sanjarije
2 oseb je oddalo komentar

7.07.2008

Vse črno in kosmato!

V našem ljubem malem mestecu se dogaja peta izvedba Metalcampa. Kaj je za povedat? Nič kaj posebnega, česar ne bi že videli in slišali, vse je črno in kosmato! Ampak je lepo, da se kaj dogaja.

  • Share/Bookmark

Zapisal-a Ipsilon v 7.07.2008 ob 12:30 pod Foutou, Razno - prazno
6 oseb je oddalo komentar